Yogyakarta

Da bi Yogyakarto spoznali bolj podrobno, je dva dni čisto premalo. Drugi dan potovanja smo si le na hitro pogledali veliko pokrito tržnico z neštetimi prodajalnicami značilnih indonezijskih oblačil, še bolj pa so nas pritegnile stojnice z najraznovrstnejšimi hranami, začimbami, sadjem, ki jih večinoma ne poznamo.

Škoda, da smo imeli premalo časa za bolj podrobno raziskovanje, saj nas je čakala še sultanova palača in ptičja tržnica in popoldne letalo naprej v Surabayo.
V Yogyakarti še vedno vlada sultan. Živi v sultanovi palači, dvorišče palače in en del pomožnih stavb je v dopoldanskem času, ko je sultan v pisarni, kjer opravlja svoje dolžnosti, na voljo za ogled turistom. Sultanovo osebje šteje več kot 2000 oseb, med njimi imajo pomembno funkcijo stražarji, ki nosijo posebna tradicionalna oblačila, za pasom pa z zadnje strani zataknjen indonezijski nož kris.

Sedanji sultan je že 10 po vrsti in je sultan modernih pogledov, vsaj tako nam je povedal vodič po palači. Ima le eno ženo in pet hčera, ki so že vse poročene. Da je moderen sultan menda izkazuje s tem, da ima le eno ženo, čeprav bi lahko imel štiri in ker je vsem petim hčeram dovolil, da so se poročile iz ljubezni in to z neplementimi možmi. Prav tako je nenavaden zato, ker za hobi rad kuha, česar se je naučil med študijem na Nizozemskem. To, da bi moški kuhali, je za običajne Indonezijce menda zelo zelo nenavadno. Ker sultan nima moškega potomca se sedaj vsi sprašujejo, kdo ga bo nasledil. Morda bo, tako je ugibal naš vodič, zaradi svoje modernosti celo prekršil tradicijo, da mora biti naslednik moški in bo imenoval katero izmed svojih petih hčera.

Sicer v palači ni mogoče videti nič posebnega, saj turisti do bolj zanimivih prostorov nimamo dostopa.
Med potjo do ptičje tržnice smo iskali še bankomat, ki jih je v mestih veliko. To je najbolj enostaven način, da prideš do rupij in ni potrebno menjavati v menjalnicah, ki nekatere niso zanesljive. Preračunavanje med rupijami in evri je precej zapleteno, saj imajo bankovci veliko število ničel, vredni so pa bolj malo. 10.000 rupij je nekaj več kot 60 centov.

Ptičja tržnica je sicer zanimiva, saj pri nas nismo navajeni, da bi ptice pevke tako na veliko prodajali, je pa po svoje tudi žalostna, saj je ogromno ptic, md njimi so tudi sove, zaprtih v zelo majhnih kletkah, velikokrat so zelo nagnetene. Poleg ptic pa prodajajo še opice, mlade mucke, psičke, in še nekatere druge živali, ki žalostno zrejo iz kletk. Prodajali so celo majhne piščančke, ki so jih prebarvali v vse mogoče barve. Le zakaj?

Po kosilu smo se odpravili na letališče. Letališča v Indoneziji niso ravno vzor varnosti. Brez problema na letako neseš plastenke vode, računalnika ni potrebno pokazati, nikoli nikjer nič ne zapiska pri prehodu skozi osebni rentgen, so pa zelo natančni pri tehtanju prtljage in leti zelo zanesljivo zamujajo. Naš indonezijski vodič se je pošalil, da je edina stalnica pri letalih njihova zamuda .
V Surabayi nas je pričakal nov vodič in odpeljali smo se do hotela na pobočju vulkana Bromo, ki je naš naslednji cilj.