Zajtrk v hotelu naju je ponovno navdušil, saj so bile tople jedi, ki so jih pripravili danes, povsem različne kot tiste včeraj. Pa same take tipično turške jedi so pripravili, od polnjenih paradižnikov, do posebnih okusnih vmešanih jajc z dodatkom različnih vrst zelenjave in gobic, na poseben način pripravljen krompir, ki ga jaz sicer nisem jedla, ker krompirja ne maram preveč niti za kosilo, kaj šele za zajtrk.. Vsak dan so v bifeju tudi raznovrstna tipična turška peciva, recimo halva, pa med v satju…. Težko bi naštela vse, poskusiti vse je pa sploh nemogoče.
Po zajtrku sva se odpravila pa v novejši del evropskega dela Istanbula, Beyoglu, s tramvajem čez most Galata do Kabatasa. Od tam sva šla peš malo naprej ob bosporskem kanalu do palače Dolmabahce s haremom, ki jo je dal zgraditi eden zadnjih sultanov v 19. stoletju. Naseljena je bila do leta 1922, ko je bil Otomanski Sultanat ukinjen in so zadnjega sultana Mehmeda IV vrgli z oblasti in izgnali vse prebivalke harema. Palača leži čisto ob Bosporju in je pravi arhitekturni biser. Notranjost je povsem ohranjena. Prostori so okrašeni s prelepimi kristalnimi lestenci, s štukadurami, s preprogami in pohištvom in pričajo o izjemnem okusu zadnjih otomanskih sultanov, ki so za geadnjo in opremo najemali najboljše arhitekte. Haremski prostori so nekoliko manj razkošni a kljub temu zelo lepi in res je vredno videti in slišati kakšna je bila otomanska kultura le slabih sto let v preteklost.
Še vsa pod vtisom palače in harema sva se odpravila z vzpenjačo do trga Taksim, ki leži na vzpetini nad Bosporjem. Še pred nedavnim je bil Taksim priča krvavim protestom proti turškemu predsedniku Erdoganu. Zdaj je tam vse videti mirno, le policistov na motorjih pa povsod okrog Taksima kar mrgoli. Trg naju ni preveč navdušil, prav nič posebnega ni.
Je pa zanimiva ulica Istiklal caddesi, ki teče od Taksima do morja in je namenjena le pešcem. Tam se vrstijo trgovine in lokali z najrazličnejši hrano in videti je, da je to ena izmed najbolj priljubljenih ulic med Turki. Globalizacijo pa oznanjajo trgovine in lokali kot so Zara, Accesorize, Gap, Sunglasses Hut, Nine West, Pizza Hut…. Počasi bodo povsod po svetu iste trgovske verige ponujale enake izdelke. Ali bomo počasi postali vsi ljudje enaki? Pri Nine West so prodajali točno take sandale kot jih imam sama :-(. Lahko bi si kupila še ene enake. Zanimiv pa je bil starinski tramvaj, ki je vozil na Taksim.
Na poti nazaj do morja sva imela v načrtu še vzpon na stolp Galata, ki so ga zgradili v 14. stoletju in je bil dolga stoletja najvišja zgradba v Istanbulu. A kakšno presenečenje naju je čakalo, na stolp vozi dvigalo!! Kar nisva mogla verjeti, saj sva pričakovala številne stopnice kot je v navadi v vseh evropskih cerkvah, katedralah, zvonikih, ki sva jih do sedaj obiskala. Z vrha je lep tazgled na stari del Istanbula z vsemi mošejami in palačo Topkapi.
Nazaj v stari del Istanbula sva šla peš čez most Galata in spet je bil čas za glavni dnevni obrok. Tokrat sva izbrala drugo priporočeno restavracijo, Pasazade. Tudi tu naju niso razočarali. Ugotovila sva, da je turška hrana zelo raznovrstna in zelo okusna, Turki pa izjemno prijazni ljudje. Tako pozornih natakarjev in osebja v hotelu nisva srečala še nikjer po svetu.
[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2013/11/istanbul-3.gpx” elevation=”no” download=”no” ]