Zadnji dan v Istanbulu sva se z redno ladjo, ki vozi kot avtobus, iz pristanišča odpeljala do Ayvansaraja, ki je izhodišče za ogled obrambnega zidu iz rimskih časov, ki je polotok, na katerem je stari del Istanbula, v celoti ločil od celine.
Sultan Mehmed Osvajalec ga je v 15. stoletju prebil in pri rosnih enaindvajsetih letih zavzel veličastni Konstantinopel. Tako je današnji Istanbul dokončno postal del Osmanskega cesarstva. Zid je v precej slabem stanju, vendar ga obnavljajo in na enem mestu se je tudi možno povzpeti nanj. Z vrha je lep razgled na mesto.
V pristanišču ni prav nobenih smerokazov, ki bi turiste usmerili proti cilju, torej proti zidu, zato sva ves čas gledala v vodiča in poskušala odkriti kje gre pot ob zidu, nato pa naju je ustavila še skupina nemških turistk, ki prav tako niso vedele kam. No na koncu smo vsi prispeli do vrha vzpetine. Na koncu sva ugotovila, da zid ni nič kaj posebnega in sva šla nazaj. Ladja vozi na eno uro in ravno ujela sva jo, ko sva priša do pristanišča.
Zadnje popoldne v Istanbulu sva nakupila še nekaj spominkov, značilnih turških sladic in lepega izleta je bilo konec.
Z vremenom sva imela res srečo. Vse dni je bilo lepo, a ne prevroče. Ravno pravšnje za potepanje. Najino letalo je vzletelo v soboto že ob petih zjutraj, zato sva morala iz hotela dobesedno sredi noči, kar pa je imelo tudi prednosti, saj sva se do letališča pripeljala v zelo kratkem času. Čez dan je po cestah Istanbula obupna gneča, še posebej v starem delu mesta. Prometmih predpisov pa se vozniki sploh ne držijo. Pešci hodijo čez cesto kar med avtomobili. Na začetku sva nemočno stala in gledala kako bi prišla čez cesto, potem pa sva se nekajkrat priključila kakšni skupinici Turkov, ki so se prebijali med avtomobili in ob koncu izleta sva že zelo suvereno vijugala med avtomobili tudi sama. Očitno imava nekaj balkanske krvi.
Ko sva se pogovarjala z Avstralcema, ki sta prišla v Istanbul kot prvo mesto na obisku Evrope, sta naju čisto zgroženo spraševala ali je vsepovsod po Evropi takšen kaos. Njuna naslednja postaja je bil Split in nato izlet z ladjo po Dalmatinskih otokih in nato še en teden Firenc. Kar zaskrbljeno sta spraševala kaj lahko pričakujeta tam. Čisto zgrožena sta bila ob dejstvu, da je na Velikem bazarju potrebno barantati za ceno, pa da je promet po cestah tako gost, da mesto dobesedno vrvi. Nama se v Istanbulu, v primerjavi z recimo Kairom, ni zdelo preveč kaotično, tudi prodajalci na bazarju so čisto prijazni in še zdaleč ne tako vsiljivi kot na Khan El Khaliliju. Promet pa je gost marsikje in glede števila turistov in vrvenja v Firencah prav gotovo ne bo nič bolje.
[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2013/11/istanbul-6.gpx” elevation=”no” download=”no” ]
[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2013/11/istanbul-7.gpx” elevation=”no” download=”no” ]