Danes sva se dopoldne še enkrat povzpela mimo palače Topkapi do Hagie Sofije in do parka ob Sultanahmetovi mošeji. Ko smo včeraj sledili vodiču in poslušali njegovo razlago, kar ni bilo časa, da bi se naužila razgleda na obe prelepi mošeji. V parku med njima je vodomet, okrog njega so klopi in kar nekaj časa sva sedela tam, fotografirala in uživala v kristalno jasnem dnevu.
Potem sva šla pogledat podzemni rezervoar za vodo še iz rimskih časov (Basilica Cistern). Ko se spustiš pod zemljo se odpre skrivnosten svet podzemnih dvoran z vodo, strop podpirajo stebri, ki so osvetljeni z lučmi, v vodi pa plavajo velike ribe. Rezervoar je napajal Istanbul, voda vanj pa je prihajala po več deset kilometrov dolgem akveduktu. V starem delu Istanbula so znamenitosti res na vsakem koraku.
Potem sva končno imela v načrtu ogled Velikega bazarja s tisoči trgovinic v stotinah uličic. Kar malo s strahom sva se podala vanj, saj je bazar pravi labirint, no na koncu sva ugotovila, da se kljub temu ne moreš izgubiti. Če pa res ne veš kje si, te prodajalci v trgovinicah prijazno usmerijo v pravo smer.
Količine blaga, ki ga prodajajo na bazarju, so ogromne, a ko se sprehodiš skozenj ugotoviš, da v veliko trgovinicah prodajajo čisto enake stvari. Ogromno je trgovin z zlatom, srebrom in nakitom, pa s preprogami, z oblačili, z usnjem, s keramiko, s šali, s torbicami….cene pa, čeprav se s trgovci baranta, še vedno niso nizke. Po parih krogih in ogledovanju blaga sva se naveličala in šla na kosilo, na kebab v enega od lokalov blizu najinega hotela, v Can Oba. Natakar, ki se je predstavil kot lastnik in hkrati tudi kuhar, nama je prinesel prigrizek na račun hiše-pražene sardelice z zeljem in kruh, nato pa sva dobila še najina kebaba in na koncu nama je na račun hiše prinesel še jabolčni čaj. Res prijazno. V vseh lokalih, ki sva jih v teh dneh v Istanbulu obiskala, so bili natakarji res prisrčno prijazni.
Po kosilu pa sva se podala še do največje mošeje v Istanbulu-Sulejmanije. Zgraditi jo je dal Sulejman Veličastni in zgradili so jo v neverjetnih sedmih letih. Končana je bila leta 1557. Tudi to mošejo je načrtoval največji otomanski arhitekt Sinan, ki je ob mošeji, vendar zunaj obzidja tudi pokopan. Na vrtu mošeje je pokopan Sulejman Veličastni poleg njegove grobnice je grobnica njegove najljubše žene Roxelane. Mošeja je uvrščena med Unescovo kulturno dediščino.
Preden sva prišla v Istanbul me je malo skrbelo kako bova šla na oglede mošej, saj moraš vanje vstopiti bos, posebna pravila pa imajo tudi glede oblačil. V Jordaniji smo se pri vstopu v eno od mošej morale ženske obleči v posebna črna oblačila s kapucami, v Turčiji so glede oblačil manj strogi. Ženske morajo imeti ob vstopu v mošejo pokrito glavo, ramena in kolena, moški pa ramena in kolena. Za turiste imajo pripravljena posebna krila in rute, pa vrečke za čevlje, da jih lahko odneseš s sabo. Na vhodu osebje preveri ali si primerno oblečen in že lahko vstopiš. Videti je, da so Turki veseli turistov, ki obiščejo njihove prelepe mošeje.
Istanbul nenehno vrvi od življenja in ta vrvež je pozitiven. Nikjer do sedaj še nisva imela slabega občutka, tudi v najbolj zakotnih uličicah, ko sva se vračala iz Sulejmanije do hotela, ne. Tudi prodajalci, čeprav te vabijo in ponujajo svoje blago, nikakor niso tako nasilni kot v Egiptu. Prav simpatični so.
[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2013/11/istanbul-5.gpx” elevation=”no” download=”no”]