Iz Nossoba smo se odpravili v Bitterpan. To je majhen kamp z le štirimi hišicami ob povezovalni cesti, ki vodi od suhe struge Nossoba do suhe struge reke Aoub. Cesta do tja niti ni cesta ampak peščena pot in le počasi smo se prebijali po razdrapani cesti, a po prelepi pokrajini. Barve peska so se spreminjale od kilometra do kilometra. Suha trava je valovila, peščene sipine so segale do koder si videl. Res je lepa pokrajina, živali pa v tem delu skoraj ni. Dantes naju je, ko smo se dogovarjali za pogram tokratnega potovanja posvaril, da od Bitterpana naj ne pričakujeva preveč, ker da tam ni veliko živali, a mene je privlačila misel na le štiri hišice sredi divjine in sem se že pripravljala na to, da bom pač uživala v sončnih vzhodih in zahodih, v pokrajini….No izkazalo se je, da je bil obisk Bitterpana zadetek v polno in veliko presenečenje tudi za Dantesa!
Ko smo se pripeljali do kampa, nas je pozdravil oskrbnik, ki nam je dodelil hiški, eno za naju, eno za Dantesa. V drugih dveh hiškah sta bila en par iz Nemčije in drugi par Poljaka, ki pa sta že trideset let živela v Namibiji. Ko si v tako majhni skupnosti, se naenkrat ljudje začnemo pogovarjati in se družiti. Tudi tokrat je bilo tako. Kar hitro smo si povedali od kod smo, kaj počnemo, kje živimo, kaj smo videli, kako potujemo…. Vročina je pritiskala, hišice seveda sredi divjine nimajo klime, čakali smo, da vročina popusti in upali, da k vodni kotanji, na katero smo imeli s terase hišice lep razgled, pridejo pit kakšne zanimive živali. Vročina sploh še ni popustila, ko sem doživela že prvo presenečenje. Izpod najine hišice, ki stoji na kolih, je prišel jazbec. Malo se je obotavljal, pogledoval okrog, s usedel, si dal opravka s kremplji, obiral je živalsko kito, ki jo je prinesel od nekod…in pustil da sem si ga dodobra ogledala. Nikoli do sedaj še nisem videla jazbeca tako od blizu! Kakšne kremplje ima! Z njimi brez težav koplje v zemljo in njegov gobček je videti prav ljubek. Počasi se je odpravil do vode pit. Še nekajkrat je prišel naokrog, da smo si ga lahko vsi dobro ogledali.
Proti večeru je odkrbnik ob vodni kotanji prižgal luč, ki jo je osvetljevala. Damir je pripravil fotoaparat in avtomatski sprožilec, da je vsako minuto samodejno sprožil fotoaparat. Ni se nama dalo bedeti celo noč in opazovati kdo vse bo prišel pit. Nekja čas asva sedela na terasi in opazovala šakale, ki so plašno prihajali pit, nato so prišli oriksi, pa spet šakali, pa rjava, dolgolasa hijena…. nič posebnega ne bo, sva si mislila in se odpravila spat. Okrog dveh pa naju je nekaj prebudilo in ko sva pogledala proti kotanji, sva zagledala prelep prizor. Dva leva sta mirno pila. Levi se zavedajo, da so kralji, da se vse druge živali umaknejo, zato so ob vodi zelo mirni. Druge živali vedno nemirno pogledujejo okrog in živčno trzajo, če se v bližini kaj premakne, saj so med pitjem zelo ranljivi. Leva sta bila prekrasna! To je to, sva si rekla, ko sva se nagledala levov in šla nazaj spat. Naslednje jutro, ko je Damir pregledoval kaj je fotoaparat posnel ponoči pa presenečenje. Kakšno uro za levoma je prišel pit še prekrasen leopard! Fotoaparat je naredil čudovite posnetke! Še sreča, sicer bi ga čisto zamudila.
Bitterpan naju je navdušil v vseh pogledih, tudi s prekrasnim sončnim zahodom.
Tudi Dantes je bil zadovoljen in presenečen nad tem kaj vse smo videli. V svoji več kot dvajsetletni karieri vodiča na safarijih je tudi on jazbeca tako od blizu in tako velikokrat videl prvič.
Naslednje jutro nas je obiskala še rjava hiena. Prvič smo jo videli v lepi jutranji svetlobi.
