Zajtrk smo si naredili kar v stanovanju, saj sta Neva in Vid nakupila dovolj hrane. Ameriška hitra hrana ni ravno po našem okusu, to smo vedeli že iz prejšnjih obiskov Amerike.
Z Damirjem sva imela ob devetih zjutraj že rezervacijo za Top of the Rock, zato sva se kar hitro peš odpravila proti slabe pol ure oddaljenemu Rockefellerjevemu centru. Nikjer ni bilo nobene gneče in kar hitro sva bila na vrhu razgledne točke Top of the Rock. Kristalno nebo in jutranja svetloba sta poskrbela za prelepe razglede po Manhattnu. Z vseh strani razgledne ploščadi smo si turisti ogledovali Manhattan, ki je z ogromno gmoto nebotičnikov in vrvečim prometom z vrha videti kot človeško mravljišče. Protiutež stavbam, ki so posejane ena zraven druge, pa je Centralni park, ki s svojim zelenjem in lesketajočo se vodo razbije betonski konglomerat. Kako je mogoče, da so Američani uspeli ohraniti tako velik park prav sredi tako zaželenega zemljišča, ko so stavbe zaradi pomanjkanja prostora rasle v nepredstavljive višine?
Manhattan je v velikem delu obvladljiv peš. Od Rockefellerjevega centra sva šla peš naprej proti centralni postaji: Central Station je nekakšno transportno središče Manhattna. Ob prejšnjem obisku New Yorka postaje nisva uspela videti, pa sva tokrat napako popravila. Na postaji dobesedno vrvi od življenja. Potniki se mešajo s turisti, ki si ogledujejo to izjemno lepo postajo.
Čisto blizu centralne postaje je Chryslerjeva stolpnica, ki jo krasi zelo lepa kupola. Čisto nekaj posebnega je. Žal je s tal sploh ne vidiš, ker je previsoka. Fotografirati sva uspela le fotografijo, ki krasi preddverje stolpnice, ki je v celoti oblečeno v kamen. Zanimivo!
Vročina je vedno bolj pritiskala, ko sva pešačila prosti vzhodni strani Manhattha, proti East river, kjer sva se nameravala vkrcati na ladjico, ki vozi na redni liniji do Wallstreeta. Peljala sva se nekaj postaj ob Manhattnu in opazovala kako gosto je poseljeno kopno.
Čeprav se zdi, da je Manhattan večinoma poslovno mesto, je vendarle tudi ogromno stanovanjskih blokov in stolpnic. Ljudje so se za naslov na Manhattnu pripravljeni odpovedati marsikateremu udobju, ki ga imamo za nekaj samoumevnega. Recimo imeti lasten avto je na Manhattnu privilegij le največjih bogatašev, saj parkirnih mest praktično ni. Parkirne garaže so nepredstavljivo drage, saj je ugodna cena za pol ure parkiranja kar 9,5 dolarja (8€), torej 16 € na uro!
Z ladjico sva se peljala v Brooklyn in izstopila na postaji Dumbo, to je predel New Yorka, ki je pod znamenitim Brooklynskim mostom. Lakota naju je pripeljala do “najboljše newyorške picerije” Juliana’s. Picerija je znana tudi po tem, da se pred njenimi vrati velikokrat vijejo kolone lačnih gostov, zato imajo pred picerijo kar koridor za stanje v vrsti in pred vrati vodo in plastične kozarčke, da se čakajoči lahko okrepčajo. V taki vročini, kot je bila tisti dan, ko sva jo obiskala midva, je to res potrebno. K sreči pa ni bilo posebne gneče in po nekaj minutrah čakanja sva že sedela za mizico v piceriji in naročala dodatke za pico. Za to picerijo je značilno, da imajo osnovo pico, nato si pa sam naročiš kaj vse želiš imeti na njej. Ugotovila sva, da so pice sicer solidne, ampak nič posebnega. Slovenske jih večinoma prekašajo!
Sprehajala sva se po Dumbu in iskala lokacijo za ikonsko fotografijo krasnega mostu med stavbami. Ko sva od daleč zagledala množico ljudi in se približala, sva ugotovila, da sva na pravem mestu. Očitno so vsi turisti prebrali kam je treba, da fotografiraš most, ki se dviga nad mestom.
Nazaj na Manhattan sva se vračala kar peš, čez Brooklyn bridge. Nisva se edina spomnila tega, most je bil natrpan, med pešci so švigali kolesarji, videla pa sva tudi nekaj nevest in ženinov, ki so se pešačili čez East River. Videti je bilo kot da je to nekakšen običaj, da se mladoporočenca sprehodita čez most na poročni dan.
Z mostu sva se odpravila pogledat še znameniti Wallstreet, finančno središče z ogromnim vplivom na ves svet. Ko sva prispela do tja, pa je bilo vse eno samo gradbišče. Stavbe so bile ovite v plastične ponjave in vse skupaj ni bilo videti nič kaj posebnega. Pa poiščiva še bronastega bika, ki v financah ponazarja moč, uspeh, napredek, rast. Pričakovala sva, da bo bik čisto na Wallstreetu, pa ni bilo tako. Je malo odmaknjen in spet sva ga našla ko sva v daljavi zagledala veliko množico ljudi na kupu. Bika se sploh ni videlo, dokler nisva prišla čisto do njega. Komaj sem naredila eno fotografijo, da se ga vsaj malo vidi iz množice.
Komaj sva še vlekla noge za sabo, ko sva se prebijala proti podzemni železnici, da sva se odpeljala do našega stanovanja.