Po zajtrku smo si Cecilija in naš vodič Adi ter midva z Damirjem, oprtali težke nahrbtnike in pred nami je bila dvodnevna dogodivščina-pohod po džungli in iskanje orangutanov.
Le še na Sumatri in na Borneu živijo orangutani v divjini. Zaradi krčenja njihovega življenjskega prostora jim grozi izumrtje. K sreči je Indonezija poskrbela, da so orangutani zaščiteni vsaj v teh dveh nacionalnih parkih, kjer še lahko svobodno živijo.
Viseči most je podrhtaval pod našimi koraki ko smo prečkali reko, ki loči vas Bukit Lawang od džungle.
Kar kmalu smo zagrizli v klanec in pot je začel teči v potokih. Na spozkem in zelo strmem terenu nama je bilo z Damirjem kmalu jasno, da bi bilo bolje, da bi obula visoke hribovske čevlje, ki sva jih vzela s seboj za pohod na vulkan, a je bilo prepozno, morala sva hoditi v nizkih, pogojno pohodnih čevljih.
Kar kmalu smo naleteli na dva orangutana, mamo z mladičem. Najprej sta nas malo opazovala, potem pa se je mladič kar zapodil proti nam. Vodiča sta ga komaj odvračala, da ni z rokami zagrabil koga od nas. No nazadnje je prišel do Damirja in ga zagrabil za hlače ter se hotel igrati. Ker orangutani tudi zelo ugriznejo in so nasploh zelo močni, seveda bližnji stik z njimi ni varen. Tako smo na koncu prav pobegnili od njiju naprej v iskanje še drugih njunih sorodnikov. Videli smo jih še nekaj na drevesih, ko so se počasi pomikali z veje na vejo in, ko jim je bilo dovolj naše družbe, izginili v džungli. Lepe živali so to in njihove oči so tako pronicljive in razumne. Le 2 % DNK nas ločita.
Poleg orangutanov smo videli še druge opice, ki pa niso videti tako inteligentne kot orangutani.
Okrog poldneva nam je vodič pripravil kosilo. Kar verjeti nisem mogla kaj vse se je znašlo na gozdnim razmeram prirejeni mizi. Najprej zavitki s pečenim rižem in jajcem ter kumaro za glavno jed, nato pa še sadje vseh vrst. Prava džungelska pojedina!
Po nekaj urah prebijanja po džungli po obupno spolzkem terenu, smo se spustili do reke. Previdno smo se poprijemali za korenine, liane in manjša drevesa in na koncu bili nagrajeni še z enim čudovitim prizorom. Čisto ob reki je bila na drevesu mama orangutanka z mladičkom, ki nas je mirno opazovala.
Potem ko smo se poslovili od mlade opičje mamice, smo se vsi navdušeno vrgli v reko in sprali s sebe celodnevni znoj. Kakšen užitek je to bil, ko smo se prepuščali toku tople reke!
Pred nami je bil še strm vzpon do lesene hiške, kjer smo prespali. Na odprtem balkončku sta nam vodiča naredila postelje, pri hiški nas je pa že čakala večerja, ki jo je Adijev sin prinesel iz vasi. Ob reki poteka namreč pešpot, ki vodi iz vasi do lokacije, kjer se končajo dvodnevni trekingi. Kakšni dve uri je hoje do tja.
Kakšno razkošje, tišina, le glasovi džungle okrog nas, romantična hiška nad dolino, sveče in večerja s petimi različnimi jedmi! In na koncu nam je Adi še zmasiral boleče mišice od celodnevne hoje! Popolno!
