V Medanu je bil zaradi požarov na Sumatri tako gost smog, da se ni videlo nikamor. Nebo je bilo čisto sivo, sonca se ni videlo, čeprav naj bi bilo jasno vreme!
Čeprav je Medan veliko mesto, pa znamenitosti, ki bi jih bilo vredno pogledati nima prav dosti.
Ogledali smo si krščansko cerkev, ki je bila zelo podobna templju. Upodobljeni papež je bil postavljen na lotosov cvet.
Še najbolj zanimive so se nama zdele sultanova palača, mošeja in hiša najbogatejšega Sumatranca svojega časa kitajskega rodu Tjong Fe-ja, ki je pustil velik pečat v Medanu. Z osemnajstimi leti se je priselil iz Kitajske brez vsega, nato pa postal najpremožnejši človek in mecen in ustanovitelj ter graditelj številnih šol, cerkva, mošej. Njegovi potomci še danes živijo tako na Sumatri kot tudi drugod po svetu, tudi v Evropi.
Pred mošejo nas je ustavila skupina petnajstletnikov, ki so imeli za domačo nalogo da vadijo angleščino. Morali so najti turiste in jih izprašati kako se jim zdi v Indoneziji, katera hrana jim je všeč in podobno. Zabavali smo se vsi, oni in midva, ki sva odgovarjala na vprašanja. Prav prisrčni so bili in tudi angleščina jim je dobro šla.
Zvečer, pred zaključkom potovanja po Sumatri, smo šli z obema vodičema, Faisalom in Adijem še na eno durian pojedino v obcestno prodajalno v Medanu. Ko smo sedeli na stolčkih ob stojnici in jedli durian, sva se z Damirjem začela pogovarjati s še enim gostom, ki je bil tam že pred nami. Po nekaj običajnih vprašanjih, ki nama jih postavi vsak Indonezijec, od kod sva, koliko časa sva že na Sumatri, kako nama je všeč…, sva na svoje presenečenje ugotovila, da dobro ve kje je Slovenija in da je celo v Sloveniji že bil. Z mamo sta šla na potovanje po Evropi in so obiskali tudi Ljubljano! Tudi Slovenija je na potovalnem zemeljevidu in celo zanimiva destinacija.