Iti, ne iti gledat slone v zavetišče v Tankgahan je bila velika dilema, ko sva se odločala o tem kaj si ogledati na Sumatri. Aktivisti za pravice živali glasno opozarjajo na mučenje živali, še posebej slonov, ki živijo v ujetništvu in midva nikakor ne želiva podpirati slabega ravnanja z živalmi. Ob prebiranju blogov drugih popotnikov, ki so pisali o svojih obiskih zavetišča, sva se odločila, da vendarle greva. Tako smo se Adi, Cecilija in midva okrog poldneva odpravili v Tankgahan, umivat slone. Na nekaterih mestih obupno slaba cesta je zahtevala resnično počasno vožnjo, a kakor je v življenju tako, da je vse za nekaj dobro, je imela tudi počasna vožnja svoje prednosti, saj smo si lahko ogledovali lepo pokrajino, majhne vasi in uživali v bujnem zelenju, ki nas je spremljalo vso pot.
Oljarna, ki smo jo videli ob cesti, za pridelavo palmovega olja, je bila kot iz starih časov. Dva rjava dimnika, dotrajane stavbe, a dim iz enega od njiju je dajal vedeti, da proizvodnja olja intenzivno poteka. Pa tudi zreli plodovi oljnih palm ob cesti so pričali, da je sezona pridelave na vrhuncu. Tovornjaki do vrha naloženi z rdeče rumenimi grozdastimi plodovi so se počasi prebijali po razdrapanih cestah in med potjo pobirali kupe, ki so jih čakali ob cesti.
Končno smo se prebili do Tangkahana in imeli še ravno dovolj časa za kosilo v restavraciji z lepo teraso čisto nad reko. Tako smo med jedjo lahko opazovali tok vode in tu in tam kakšno žival, ki je prišla do vode.
Ob treh pa se je začela “predstava” slonov, ki ji pravijo umivanje slonov. Vodiči so jih z druge strani reke pripeljali k vodi, ki so jo počasi prebredli. Najprej mladiči, nato pa na vsakem od odraslih slonov še njegov vodnik. Ob pogledu na te veličastne živali sem se spraševala ali si bom sploh upala blizu, k njim v vodo.
Z glasnimi ukazi so jih vodniki vodili, da so se najprej zbrali na kopnem, se nato okopali v vodi, prišli v plitvino in se ulegli na bok. Opazovalci smo dobili krtače in smo se počasi opogumili in začeli s krtačenjem njihove debele kože. Izbrala sem si svojo slonico za krtačenje, se ji približala, jo pogledala v oko, s katerim me je tudi ona ošinila in zbrala pogum ter začela. Glava, pokrita z redkimi ščetinami se je zdela kot da se premika v ritmu moje krtače, kot naš maček, ko ga božamo in uživa ter hitro začne presti. Meni se nikakor ni zdelo, da moji slonici ne bi bilo všeč kar delam ali da bi bila celo zastrašena. Čisto pri miru je ležala v vodi in se prepuščala krtačenju, z rilcem je sem in tja malo vohljala okrog in sem jo malo pobožala, ko sem ji začela dajati kose buče, ki jo je prinesel njen vodnik, je zavzeto dvigovala rilec, jemala kose iz moje roke in si jih tlačila v usta ter pri tem zadovoljno mlaskala. Muškatna buča ji je šla v slast.
Po umivanju je bilo na vrsti tuširanje obiskovalcev. Damir je dobil nekaj poštenih ploh iz rilca svoje slonice, jaz pa sem se raje skrila daleč od rilcev slonov, da sem ostala suha.
Še nekaj fotografij smo naredili in umivanja je bilo konec. Z Damirjem sva po Cecilijinem posredovanju dobila priložnost še jahati vsak svojo slonico na poti do staje. Namesto da bi ju jahala njuna vodnika, sva ju zajahala midva. Poslušno sta se spustili na tla, nastavili nogi in že sva splezala nanju.
Indonezijski sloni so mnogo manjši kot afriški, pa so še vedno ogromni, in ko sediš na vrhu in gledaš navzdol, je do zemlje presneto daleč. A sem kar hitro ujela ritem njenega gibanja in tistih 100 metrov do vrha griča sem se že čisto privadila zibanja ob njenem počasnem korakanju. Nepopisna in veličastna izkušnja je bilo to srečanje in interakcija s sloni. In nikjer nisem videla niti ene grobe kretnje, tepeža ali kakršne koli druge krutosti vodnikov. Še glasu ni nihče povzdignil na slone. Dobila sem občutek, da sloni radi sodelujejo in se družijo z ljudmi. Tako kot mi njih, so si tudi oni nas dobro ogledali in pričakujoče čakali, da smo se jih dotikali.
Pot nazaj proti Bukit Lawangu pa je dodala k dnevu malo začimbe. Najprej prazna guma na avtomobilu, ki mi je priklicala v spomin lanskoletno izkušnjo, ko nam je počila guma sredi puščave v Namibiji in ko je vodič ugotovil, da nima s seboj dvigalke, da bi avto lahko dvignil in gumo zamenjal. (O tem sem pisala v blogu potovanja po Namibiji.) No tokrat je šlo gladko in Adi je hitro zamenjal gumo in smo šli naprej. Pa ne dolgo. Nekje v neki zakotni vasici je na ozki cesti tovornjaku pred nami zmanjkalo goriva in je obtičal sredi klanca. V tem delu Sumatre pa dizla, ki ga je potreboval ta tovornjak sploh ne prodajajo! Pred očmi so se nam slikali najbolj črni scenariji kako bomo spali v avtu, kako bomo sredi noči pešačili skozi na pol divjo pokrajino v sedem kilometrov oddaljeni Bukit Lawang. Adi je po kakšni uri čakanja začel iskati nekoga, ki bi nas na drugi strani obtičalega tovornjaka pobral in nas odpeljal do Bukit Lawanga. Ravno ko se je z nekom dogovoril za prevoz pa je s ceste zarohnelo in tovornjak je odpeljal naprej. Uf kakšno olajšanje! Čez kakšne pol ure smo bili že v sobah, kjer pa nas je pričakala glasna glasba iz soseščine, kjer so praznovali poroko. S spanjem do druge ure ponoči, ko je glasba končno utihnila, ni bilo nič.