Ko sva prebirala bloge in izkušnje drugih popotnikov, sva dobila občutek, da je vzpon na Sibayak precej zahteven podvig, zato sva doma malo trenirala z rednimi pohodi na Boč. A se je potem izkazalo, da je vzpon precej nezahtevan.
Čeprav naj bi bilo treba iti na vulkan gledat sončni vzhod se, glede na to, da je bilo napovedano precej oblačno vreme, nisva odločila za odhod ob štirih zjutraj kot svetujejo popotniki na spletu.
Z vodičem smo se iz hotela odpravili ob osmih in sončnega vzhoda nismo zamudili, ker ga ni bilo. Zjutraj, ob sončnem vzhodu, so namreč nebo prekrivali debeli oblaki. Faisal nas je zapeljal do izhodišča za vzpon, nekaj kilometrov iz mesta, z Adijem pa smo se nato podali na pot. Cesta se je začela zelo strmo vzpenjati in kar hitro nas je začel oblivati pot. O tem, da bi potrebovala jakni, ki sva ju z Damirjem pridno tovorila s seboj, ni bilo niti za razmišljati. Še dolge rokave srajc sva si kmalu zavihala.
Na vulkan vodi lepa, kamnita pot, ki je pravzaprav zelo enostavna in zdi se mi, da bi se človek tam težko izgubil, tudi če ne bi imel vodiča. Vendar očitno vulkan ni tako nedolžen, saj je na začetku poti tabla na kateri so zabeleženi vsi primeri, ko se popotniki niso vrnili z vulkana. Zadnja smrtna nesreča je bila leta 2017.
Po eni uri hoje smo prišli do pobočja, kjer se je iz notranjosti vulkana vil dim, za katerega smo kasneje, ko smo se približali, ugotovili, da je najbrž para, saj je bil popolnoma bel in ni smrdel po žveplu. Zaradi močnega izpuha je močno šumelo. Zanimivo! Plin je izhajal iz notranjosti vulkana na mnogih mestih. Še majhen vzpon in prišli smo do roba vulkana in pogledali v krater. Notranjost je povsem ravna in deloma zalita z vodo, na suhi površini pa so številni popotniki zabeležili svoj vzpon s pisanjem svojih imen z zlaganjem kamnov. Spustili smo se v krater, kjer je Damir z dronom preletel območje in ga posnel še iz zraka.
Ob vznožju vulkana so topli vrelci vode, ki je bogata z žveplom. V načrtu smo imeli, da se bomo šli po spustu z vulkana tja kopat, a sva se potem, ko sva videla bazenčke z vodo, z Damirjem premislila. Niso bili videti preveč vabljivi. Raje sva se odločila za kopanje v čudovitem bazenu najinega hotela.
Proti večeru nama je Adi sporočil, da mu je umrl tast in da odhaja domov na pogreb, tako sva ostala sama s Faisalom, ki je bil nato poleg šoferja še vodič. Pa se je izkazal kot dober poznavalec in kljub malo slabši angleščini, je povedal in razložil veliko.