Ko je zjutraj naša ladja priplula do St. Lucije, so žareče karibsko sonce prekrivali oblaki. Občasno je padlo tudi nekaj kapelj dežja. Ali bo danes deževalo, smo se spraševali, ko smo opazovali oblake, ki so viseli na nebu. Vreme na Karibih je zelo spremenljivo. Hitro se pripodijo oblaki, spustijo nekaj kapelj in že se razblinijo in posije sonce. Takemu vremenu pravijo “liquid sunny”. Na začetku smo se našemu kapitanu, ki nas je vsako jutro pred izkrcanjem nagovoril in povedal nekaj besed o vremenu ter vedno uporabil izraz “liquid sunny weather” smejali, potem pa smo ugotovili, da je to kar prava napoved za vreme na Karibih.
Za nami so v Castries na St. Luciji priplule še tri velike ladje, na otoku pa so se potniki kar porazgubili. Nikjer ni bilo pretirane gneče.
Tudi St. Lucijo smo si ogledali z vodičem. Takoj na začetku ko smo se peljali mimo centra mesta in smo v parku videli kip nekega moškega, je povedal, da sta na St. Luciji kar dva domačina prejela Nobelovi nagradi! Derek Walcott je leta 1992 dobil Nobelovo nagrado za literaturo, Sir Arthur Lewis pa je leta 1979 dobil nagrado za ekonomijo, pa ima otok komaj 160.000 prebivalcev! Kar pa je najbolj zanimivo je, da sta bila oba rojena 23. januarja, vendar različnega leta. Derek Walcott leta 1930, Sir Artur Lewis pa leta 1915.
St. Lucija je zelo lep otok. Značilno podobo mu dajejo stožčasti hribi, ki jih imenujejo Pitons. Ker je otok precej hribovit, se ves čas odpirajo čudoviti pogledi proti obali.
Ko smo se vozili po otoku, so na nebu še vedno viseli težki oblaki, ki so spustili svoj tovor ravno, ko smo si želeli ogledati idilični Coconut Bay (Zaliv kokosovega oreha). Tako smo ostali v avtu in se zadovoljili le s panoramsko fotografijo tega zaliva.
Na koncu pa smo se odpeljali pogledat še žveplene izvire, v edini vulkan na svetu, v katerega se lahko pripelješ z avtomobilom in kopat v bazen z zajezeno vročo žvepleno vodo, ki naj bi imela blagodejne učinke na kožo. Prav nič mamljivo ni bila videti motna črna mlakuža, v katero smo se morali spustiti. Drug pred drugim smo se delali pogumne, čeprav v resnici ni bil nihče navdušen ko smo lezli v mlakužo. Za konec smo sprali sluzasto vodo pod slapom čiste vode nekaj kilometrov naprej.
Na otoku smo videli še plantažo banan in zanimiva drevesa na katerih rastejo ogromne buče.
Popoldne nas je ladja že čakala, da se vkrcamo in odplujemo raziskovat Antigvo.
