Ker je bil pred nama naporen dan, sva takoj po zajtrku kar peš odšla do antičnih Delfov, ki so le kakšnih dvesto ali tristo metrov oddaljeni od sedanjega mesta Delfi. Najprej sva šla v muzej, da sva si še pred množicami, ki se kasneje zlivajo iz avtobusov, v miru ogledala eksponate, ki so jih našli v razbitih Delfih. V času pokristjanjevanja, okrog leta 393 našega štetja so bili Delfi namreč namerno uničeni. Antični Delfi so bili v razcvetu okrog 600 let pred našim štetjem. Mesto je bilo posvečeno bogu Apolonu in v njegovem templju so Pitije prerokovale in napovedovale usodo. Delfi so bili v stari Grčiji proglašeni za središče sveta (tedanje Grčije). Tja so obiskovalci od vsepovsod, iz vseh mestnih držav in iz kolonij hodili na posvet pred pomembnimi odločitvami ali dogodki. Po legendi naj bi bog Apolon spustil z vsake strani sveta po enega orla in tam kjer sta se srečala, je bilo središče sveta. Apolon naj bi sam na tem mestu zgradil prvi tempelj.
Lokacija antičnih Delfov je čudovita in okolica s čudovitim razgledom v daljave je enkratna. V vodičih piše, da na mestu starih Delfov čutiš posebno ozračje, posebno energijo, ki jo je težko opisati. Preden sva prišla v Delfe tega opisa nisem razumela, a ko sva se z Damirjem po lepi poti, ki teče ob cesti, približevala ruševinam, se je vse okoli naju naenkrat umirilo, cvetoče akacije so prijetno dišale, slišalo se je pričje petje in v zraku je bila čisto poseben mir. Kot da ostalega sveta ni, kot da sva v drugem svetu, kjer se nikamor ne mudi in je vse prav. Res zanimiva izkušnja in zelo prijeten spomin.
V prijetnem razpoloženju sva po ogledu nadaljevala pot proti Maratonu, mestu, kjer je potekala pomembna bitka med Atenci in Perzijci in kjer so Atenci močno porazili zavojevalsko perzijsko vojsko. 10.000 Atencev je stalo nasproti 26.000 Perzijcem in padlo je le 192 Atencev in kar 6.000 Perzijcev. Zanimivo kako se nama iz dneva v dan vračajo spomini na osnovnošolske in srednješolske ure zgodovine, ki se nama takrat niso zdele tako zanimive, sedaj pa, ko si v živo ogledujeva kraje iz antične zgodovine, pa so vse podrobnosti izjemno zanimive. Škoda da si otroci vsega kar se učijo v šoli ne morejo tudi v živo ogledati. Prav gotovo bi jim ostalo mnogo bolj v spominu.
Bitko pri Maratonu vsi na nek način poznamo zaradi tekaških prireditev, kjer tekači tečejo na 42 kilometrov. Toliko kilometrov je pretekel tekač v popolni bojni opravi, ki je leta 490 pnš v Atene ponesel vest, da so Atenci premagali Perzijce. Takoj nato se je od izčrpanosti zgrudil mrtev.
Prizorišče bitke sva komaj našla, saj je pot do tja izjemno slabo označena, prav tako pa je obeležje čisto zaraščeno in tabla s kratkim opisom dogodkov je komaj še berljiva. Na mestu bitke stoji visok marmorni steber. Pepel mrtvih vojakov pa so pokopali nekaj kilometrov stran v grobnici-tumulusu, 10 metrov visokem nasipu zemlje s premerom 180 m. Žal je bila grobnica že zaprta in sva jo lahko videla le od daleč, izza ograje.
Iz Maratona sva bila namenjena v Atene, a midva k sreči nisva tekla tja, ampak se lepo udobno peljala z avtomobilom in zahvaljujoč navigaciji enostavno našla tudi hotel, ki sva ga rezervirala že od doma in je čisto blizu poti, ki vodi na Akropolo. Še isto popoldne sva se povzpela na Akropolo in še sreča, da sva bila tako neučakana, saj sva izvedela, da bo 1. maja v vsej Grčiji stavka in ne bodo delovali javni prevozi, vse znamenitosti bodo pa zaprte. Tako sva v Atenah uspela videti le Akropolo s Partenonom.
Na poti z Akropole sva se na večerjo usedla v eno od tavern pod njo in jedla najboljši tzatziki do sedaj. To je grška specialiteta iz kumaric in jogurta, ki ima v vsaki restavraciji drugačen okus. Na poti do hotela sva kupila še mešanico začimb za tzatziki, da ga bomo lahko pripravili še doma.
Večer sva zaključila ob pijači na terasi najinega hotela, kjer sva občudovala čudovit razgled na osvetljen Partenon na Akropoli. Res lepo.
