Iz Ljubljane v Ohrid

Pri načrtovanju potovanja sva z Damirjem tehtala različne možnosti kako priti do Grčije. Lahko bi šla s trajektom iz Benetk ali pa po cesti čez Hrvaško, Srbijo in Makedonijo. Pot s trajektom bi trajala en dan in pol in ker sva za potovanje namenila le enajst dni, sva se odločila za pot čez republike bivše Jugoslavije.  Michelin route je izračunal, da traja vožnja iz Ljubljane do Ohrida, ki je najina prva postaja, skoraj 12 ur, zato sva nameravala na pot vsaj ob petih zjutraj. Kot po navadi, se nama načrtovane ure ni uspelo držati, a kljub temu sva bila v avtu že ob dvajset minut do šestih in potovanje se je začelo. V čudovitem, jasnem vremenu sva hitro prevozila Slovenijo, prečkala mejo in po lepi in zelo ravni ter dobri avtocesti še Hrvaško. Kmalu za hrvaško-srbsko mejo sva se ustavila na kavi. Že doma sva kupila srbske dinarje, nekaj sva jih imela pa še od Damirjevega potovanja v Srbijo pred leti. Ko sva plačevala kavo, naju je natakarica grdo pogledala in rekla, da najin tisočak ni veljaven. Pa kako ne, saj sva zamenjala denar na banki? Pokazala nama je, da je na neveljavnem bankovcu napisano Jugoslavija, na veljavnih pa Srbija. Ko sva preverila še ostale bankovce so bili v redu. Na koncu sva ugotovila, da so v Srbiji od zadnjega Damirjevega potovanja zamenjali denar, a edina razlika je le en majhen napis na robu, sicer je denar čisto enak!

V Srbiji je avtocesta precej slabša kot na Hrvaškem, a sva kljub temu dobro napredovala do malo pred Beogradom, kjer je najina Helga (GPS) hotela po avtocesti naprej, table na cesti so naju proti Nišu usmerjale pa drugače. Zaupala sva tablam in se cijazila po nekih obvoznicah, med tovornjaki, po ponekod precej slabi cesti, dokler se daleč za Beogradom nisva spet priključila na avtocesto proti Nišu.

Ravno v času za kosilo sva se pripeljala do Leskovca in že doma sva načrtovala, da se bova ustavila v Leskovcu, da poskusiva jedi z žara, po katerih Leskovac slovi. Toda kako najti restavracijo Gurman, ki jo hvalijo kot eno najboljših v Leskovcu? GPS ima v Srbiji vnešene le glavne ceste in ničesar drugega. Malo sva se vozila po Leskovcu in vprašala eno mimoidočo kje je ulica Kralja Petra, na kateri je Gurman. Povedala nama je smer in kar hitro sva našla tudi restavracijo. Ugotovila sva, da so jedi z žara, jedla sva čevapčiče in pleskavico, sicer dobre, a sarajevske so še vedno zakon. Tako dobrih čevapčičev kot v Sarajevu še nikjer nisva jedla.

Sita in odpočita sva se odpeljala naprej. Avtoceste skozi Srbijo je konec malo za Leskovcem, tako sva se do makedonske meje peljala po navadni, a kar dobri cesti. V Makedoniji pa se je avtocesta spet začela takoj za mejo in končala kakšnih 100 km pred Ohridom. Potem pa je bila cesta naprej proti Ohridu res slaba, polna lukenj in čisto nevzdrževana, a tako ali tako sva bila tik pred ciljem.

Hotelček sva rezervirala že od doma: Vila Mal sv. Kliment je v starem delu Ohrida, pod trdnjavo in z najinega balkona je lep pogleda na jezero in na zasnežene planine, ki se dvigajo nad jezero.