Zjutraj naju je v Kastrakiju pozdravilo kristalno jasno jutro in čisti mir, saj je hotel Dupiani house v katerem sva spala nekoliko odmaknjen od glavne poti skozi vas. Tako sva z balkona slišala le ptičke, ki so peli svoj jutranji pozdrav novemu dnevu in si ogledovala gore, ki se strmo vzpenjajo nad krajem, v daljavi sva videla enega izmed znamenitih samostanov Meteore. Komaj sva dočakala, da sva se odpravila iz hotela in šla na pot med samostani. Okrog vseh samostanov vodi asfaltirana cesta in ob vsakem izhodišču je tudi parkirišče za avtomobile in avtobuse. V času sezone je gneča verjetno precejšnja, saj je bilo že sedaj kar veliko parkirišč zasedenih in ob bolj znanih samostanih je bilo že precej avtobusov.
Najprej sva si ogledala samostan Varlaam, saj sva najbolj znanega, Meteoro, videla že včeraj. Bila sva med prvimi obiskovalci in še pred množicami, ki se privalijo iz avtobusov. Tako sva lahko v miru fotografirala lepe poglede na okolico in tudi znotraj samostana. Takoj sva ugotovila, da je Meteora večja in lepše urejena, a tudi Varlaam je vreden ogleda.
Na poti do naslednjega samostana Agias Triados (samostan Svete Trojice) sva se morala nekajkrat ustaviti ob izjemno lepih pogledih na samostane, ki stojijo čisto na vrhu skal in je videti kot da so popolnoma nedostopni. Prav spektakularni so in zelo fotogenični. Pravi užitek za fotografe.
Ko sva prišla do parkirišča od koder se gre v samostan, je sonce že pošteno pripekalo, a ker je v samostane dovoljeno hoditi le spodobno oblečen, sva vzela s seboj tudi vetrovki z dolgimi rokavi.
Samostan Agios Triados je bil prizorišče za film o Jamesu Bondu z naslovom For your eyes only (Samo za tvoje oči). Pri ogledu samostana sva ugotovila, da pri filmu plezanje Jamesa Bonda po navpični skali ni bilo prikazano prav nič bolj spektakularno kot je v resnici. Dokler nisva prišla čisto zraven skale na kateri je samostan, sploh nisva ugotovila kako je možen dostop, saj samostan stoji na vrhu popolnoma samostoječega ogromnega monolita. Potem sva videla, da je pot s številnimi stopnicami skrito vklesana v steno samostana in pelje tudi skozi tunele, tako da iz okolice skoraj ni vidna. Resnično fascinantno in vredno se najprej spustiti v dolino, potem pa še sopihati navzgor po številnih stopnicah in tunelih ovitih okoli skale. Menihi so svojo željo po zasebnosti in odmaknjenosti od okolice resnično temeljito uresničili. Danes živita v tem samostanu le še dva meniha.
V vseh samostanih, ki sva jih obiskala, so pri vhodu, kjer se plača vstopnina (2 evra po osebi), pripravljena tudi posebna krila, ki si jih morajo ženske zavezati okrog pasu, saj obisk v hlačah ali z razgaljenimi rokami ni dovoljen. Ženske smo bile prav smešne z opletajočimi pisanimi krili ovitimi preko hlač, a prav je, da se držimo pravil, ki so jih postavili menihi.
Zadnji samostan, ki sva si ga ogledala, je bil samostan Agiou Stefanou. Dostop do njega je bil čisto enostaven, saj cesta pripelje čisto na vrh skale. Ko sva to videla, sva si kar oddahnila, saj sva bila že kar utrujena od prejšnjih vzponov, pa še sonce je vedno močneje pripekalo. V primerjavi z ostalimi ta ni bil nič posebnega, čeprav je zelo lepo vzdrževan in poln rož. Ta samostan je ženski in tudi na vhodu nuna pobira vstopnino. Od šestih samostanov, ki so odprti za obiskovalce, sva videla štiri.
Potem je bil že čas za nadaljevanje poti. Naslednja postaja so bile Termopile, prizorišče bitke iz leta 480 pred našim štetjem, ko so Perzijci v zelo neenakem boju, zaradi svoje številčno mnogo močnejše vojske in zaradi izdaje, premagale Špartanskega poveljnika Leonidasa. Ko je v boju padel Leonidas in so njegovi vojaki ugotovili, da so obkoljeni, so se zatekli na bližnji hrib Kolonos in vsi do zadnjega padli. Na spomeniku, posvečenemu pogumnim in zvestim vojakom, je Simonidesov epitaf: Mimoidoči, pojdi in povej Špartancem, da tukaj zvesti njihovim zakonom ležimo. Na drugi strani ceste pa je impozanten spomenik Leonidasu in vsem padlim vojakom.
Zavita pot naju je nato vodila do Delfov, kjer sva nastanjena v Hotelu Phito. Prijazna lastnica nama je pokazala sobo, potem pa sva šla čez cesto na kosilo in večerjo obenem. Restavracija ima nekakšen zimski vrt s čudovitim razgledom na morje in hrana, tipično grška, je bila resnično odlična, vključno s sladico, ki jo je prispevala hiša. Da sva porabila kalorije, ki sva jih pojedla za kosilo, sva šla še na sprehod do antičnih Delfov, ki so kakšnih dvesto metrov naprej skozi mesto, čisto ob cesti. Odločila sva se, da greva jutri na ogled kar peš, saj je res vse zelo blizu.