Navsezgodaj, to je ob osmih zjutraj, sva že bila pred vhodom v antično mesto Olimpija, ki nama ga včeraj ni uspelo videti. Menda sva bila prva obiskovalca, saj je uslužbenec, ki ob vhodu pregleduje karte, še veselo klepetal s kolegi nekaj metrov stran od vhoda. Ker sva bila prva in za nekaj časa edina obiskovalca ruševin starega mesta, sva se lahko mirno predajala vzdušju tega, za stare Grke zelo pomembnega svetišča. Med drevesi so se še vlekle jutranje meglice in dajale skrivnosten pridih ostankom templjev.
Največji tempelj v Olimpiji je bil posvečen bogu Zevsu in arheologi so odkrili, da je bil v templju čudovit kip boga Zevsa okrašen s slonovino in zlatom. Ta kip je bil proglašen kot eden izmed sedmih čudes antičnega sveta. Žal se kip ni ohranil, po slikah rekonstrukcije templja in kipa sodeč pa je moral biti res veličasten.
V Olimpiji so v 8. stoletju pred našim štetjem organizirali prve olimpijske igre in to na atletskem štadionu, ki se je ohranil in sva si ga lahko ogledala. Štadion je imel impozanten obokan vhod, štartno in ciljno črto ter prostor za sodnike, tribun s sedišči pa ni bilo, ampak so obiskovalci posedli kar po rahlo dvignjenem obrobju štadiona. Prirejali so jih več kot tisoč let in Homer je igre in vzdušje ob tem opisal v svojih delih, tako danes vemo kako so potekale stare olimpijske igre.
Zgodovinski vidi navajajo, da se je tekmovanj na olimpijskih igrah udeležil tudi rimski cesar Neron, ki naj bi tekmoval v vožnji z vozovi. Na vsak način je hotel zmagati, zato je priredil pravila tako, da je on lahko tekmoval z desetimi konji, njegovi nasprotniki pa največ s po štirimi konji vpreženimi v voz. Vendar tekme ni končal, saj je padel. Sodniki so kasneje kljub temu njega razglasili za zmagovalca! Toliko o načelu olimpijskih iger, da je bolj važno sodelovati kot zmagati.
Leta 394 našega štetja je rimski cesar Teodosius igre prepovedal zaradi njihovega poganskega značaja, dokončni udarec pa je antična Olimpija dobila z dvema potresoma v šestem stoletju, ki sta porušila večino zgradb. Tako lahko danes le opazujemo zadnje ostanke nekoč čudovitih objektov, eden od njih je bil namenjen namestitvi pomemnih obiskovalcev in je imel na vrtu bazene in vrtove, videla sva tudi vadbišča za atlete, rokoborce in druge udeležence iger, templje itd.
Po ogledu Olimpije sva se odpravila proti domu, dopust je šel h koncu in do doma sva imela še več kot 1800 kilometrov. Pot naju je najprej vodila v Patras in tam čez čudoviti most Rio-Antirio s Peloponeza nazaj na celino. Kar skozi okno vozečega avtomobila sem naredila nekaj posnetkov mostu.
Odločila sva se za pot ob obali celinske Grčije in pri Amfisi proti Solunu, tako sva še kar nekaj časa iz avta občudovala azurno modro morje in lepe majhne vasice, ki so nanizane ob lepih zalivih in so videti turistično še čisto nerazvite, vsaj nobenih velikih hotelov ni bilo videti. Že prej sva načrtovala, da bova poskusila priti do Leskovca in tam prespati in naslednji dan nadaljevati pot do doma. Na spletu sva poiskala primeren hotel in si zapisala naslov, a kaj ko najina BMW Helga (GPS) ni imela niti najmanjšega pojma, da Leskovac sploh obstaja, kaj šele, da so tam kakšne ulice. Ko sva že skoraj mislila, da ne bo nič s spanjem in bova morala kar celo noč voziti proti domu, se je Damir spomnil še na navigacijo v I-Phonu, ki naju je enkrat že rešila, ko sva ponoči hodila po Kopenhagnu. Google (v google maps), ve (kot ve tudi vse ostalo) , da so na Balkanu še druga mesta razen Beograda, Skopja in Niša, ter da so po teh mestih celo ulice in tako sva počasi vozila skozi Leskovac in opazovala kako se giblje znak po karti in tako prišla do hotela Vila Mitić. V hotelu so imeli prosto sobo in tako sva si lahko nabrala moči za še nekaj več kot 800 km do doma.
Spočita po napornem včerajšnjem dnevu sva že ob osmih zjutraj zapustila Vilo Mitič, kjer naju je prijazni lastnik povabil, naj še kaj prideva in naj priporočiva njegov hotel še znancem. Vsepovsod kjer sva se ustavljala v republikah bivše Jugoslavije sva bila izjemno prijazno sprejeta in povsod sva lahko čutila pridih nostalgije za “starimi” časi, ko smo bili še skupaj v eni državi.
Od Leskovca pa vse do domačega praga je zgrajena avtocesta, ki je v Srbiji nekoliko slabša, na Hrvaškem pa prav odlična. Na poti sva srečevala ogromno slovenskih avtomobilov. Očitno je bivša Juga spet popularna med slovenskimi popotniki. Avto je hitro pobiral kilometre in že okrog petih sva bila, po dveh krajših postankih, spet doma. Grčija je lepa in sonce ter njihova veličastna zgodovina te napolnijo s prav posebno energijo, ki naju bo še dolgo grela. Super potovanje je bilo.