Med najbolj zanimivimi in znanimi toskanskimi mesteci je San Gimignano, ki je znan predvsrm po svojih stolpih, zato ga imenujejo tudi toskanski Manhattan. Pomembni prebivalci San Gimignana so se kosali v tem, kdo bo zgradil višji stolp za opazovanje približevanja sovražnika. Bilo jih je ogromno, do danes se jih je ohranilo le še nekaj. Mestece je sicer prijetno, z ozkimi uličicami, ki so jih zavzeli turisti. Številne trgovine s tipičnimi toskanskimi izdelki pa prijazno vabijo k nakupom. V Toskani mi je posebej všeč to, da v trgovinicah prodajajo zelo malo kičastih spominkov. Večina trgovinic prodaja tipične toskanske sire, salame, vina ali izdelke iz usnja in keramike.
Iz San Gimignana sva se odpravila proti Montalcinu, saj sva nameravala obiskati zelo znano vinarno Banfi. Najin GPS naju je peljal po najbolj odročnih cestah Toskane, gor, dol, ovinki sem in tja, dokler končno nisva pripela do lepega srednjeveškega gradu Castello di Poggio Alle Mura na vrhu hriba, ob katerem je vinoteka. Poskušala sva vina in nakupila nekaj zaloge za domov ter se odpravila naprej, proti Pienzi.
Pot proti Pienzi teče po Val d’Orzia, dolini, ki je od leta 2004 razglašena za naravno dediščino. Pokrajina je izjemno lepa, polna tipično toskanskih prizorov, ki jih poznamo s fotografj in slik. Mehko valujoči grički, zelena polja, drevoredi cipres. Res je lepo.
Tudi Pienza je prijetno mestece, poznana po izvrstnem ovčjem siru pecorino. Prav tako kot drugod po Toskani, je tudi v Pienzi bilo povsod zelo veliko turistov, ki so navdušeno fotografirali stare zanimive stavbe in lepe razglede na okoliške gričke.
Iz Pienze je le še streljaj do Montepulciana, ki je bil najina zadnja postaja danes. Je največje mestece med vsemi tremi, ki sva jih obiskala, prav na vrhu je katedrala in lep trg. Od vsepovsod z obzidja pa so lepi razgledi na okoliško pokrajino. Vsa renesančna mesteca so na hribih, da so se lažje branila pred sovražniki in obdana z obzidjem.
Toskana je res lepa, tako stara mesteca kot tudi pokrajina. Vedno znova jo lahko obiskuješ in občuduješ.
Zvečer sva šla spet na večerjo k Latiniju. Tokrat sva jedla jaz rižoto z artičokami, Damir pa pečeno račko. Slastno! Šefinja nama je na koncu prinesla še mlad ovčji sir z rukolo, tudi zelo okusen. Toskanci res znajo uživati.
Naslednji dan zjutraj je v Certaldu začelo deževati in zelo neprijazno temno nebo je kazalo, da se dež ne bo kar hitro ustavil. Tako sva se odločila, da greva po zajtrku kar domov. Ker sva bila precej južno od Firenc, je Garmin pokazal, da bova do doma potrebovala 5 ur. Kmalu za Firencami je nehalo deževati in vožnja je postala prav prijetna. Na cesti ni bilo nobene gneče, tudi tovornjakov ni bilo, kar je še sreča, saj je odsek ceste od Firenc do Bolonje prav neprijeten, sami ovinki in tuneli. Kilometre sva puščala za sabo kot za stavo in popoldne sva bila že doma. Prav prijeten je bil izlet v Toskano in spet sva si napolnila baterije za službene izzive.