Po italijanskem zajtrku v najinem B&B sva se odpravila v najožji center starega dela mesta. Ker sva bila že tolikokrat v Firencah in sva videla že skoraj čisto vse znamenitosti, si nisva vnaprej pripravila načrta kaj pogledati, prepuščava se trenutnemu razpoloženju. Seveda pa nikakor ne moreva izpustiti nakupov toskanskih dobrot na pokriti tržnici San Lorenzo.
Ker je tržnica odprta samo dopoldne, sva se najprej odpravlia tja. Tu prodajajo dobesedno vse kar si človek lahko zaželi in vitrine z mesom, ribami, siri, salamami, suhim paradižnikom, zelenjavo te vabijo in dajejo ideje kaj bi lahko jedel. Poskušala sva sire, toskanske suhomesnate dobrote in vrečke so se kar polnile. Takega pecorina kot v Toskani pri nas ne dobiš. Na poti proti avtu, kamor sva odnesla vrečke z nakupljenimi dobrotami, sva se ustavila še v trgovinici, kjer po izročilu Tripadvisorja prodajajo najboljše tradicionalne toskanske kantučine. Tudi tu sva morala poskusiti kar vse, da sva se odločila katere bova kupila :-).
Po kulinarično nakupovalnem izletu sva se odpravila še po duhovno hrano, v cerkev San Lorenzo. Ta je meni med vsemi cerkvami v Firencah najbolj všeč. Ni pretirano okrašena, arhitektura pa je enkratna. Ko vstopiš je kot bi se odklopil od zunanjega sveta. V tej cerkvi dobim podoben občutek miru in sproščenosti kot v Delfih v Grčiji.
Na vhodu sva dobila Samsungove tablice z zelo nazorno razlago o nastanku cerkve in o največjih mojstrovinah, ki so razstavljene v njej. Sedela sva v cerkvi poslušala in gledala razlago in uživala. Brunelleschi, ki je načrtoval cerkev, je bil resnično genij, Michelangelo, ki je zmagal na natečaju za pročelje cerkve, pa ni dokončal svojega dela in cerkev je še vedno brez fasade.
Nato sva se opravila proti Duomu-cerkvi Santa Maria del Fiori. S svojo velikostjo in veličastnostjo dominira v Firencah in je njihov zaščitni znak, skupaj z Giottovim stolpom in krstilnico. Fasade vseh treh so pisane, narejene iz kamna različnih barv, kupola na cerkvi pa je za renesančne čase bila pravi čudež. Tudi to kupolo je načrtoval Brunelleschi in po njej se je zgledoval Michelangelo, ko je ustvarjal načrt za kupolo na cerkvi sv. Petra v Rimu. Najlepši pogled na Duomo in na center Firenc je s hriba Piazale Michelangelo in šele od tam dejansko vidiš kako ogromna je ta katedrala. Vhod v cerkev je brezplačen, zato je cerkev vedno polna turistov.
Tretja cerkev, ki sva jo obiskala danes je Santa Croce. Ta je Damirjeva najljubša cerkev. V njej je pokopanih nekaj velikanov renesanse, med drugimi tudi Michelangelo, ki ima v cerkvi veliko grobnico, ki jo je načrtoval njegov sodobnik in veliki občudovalec Vasari. Michelangelov kip nad sarkofagom zre v smeri proti Duomu, ki ga je tako občudoval.
Tudi v Santa Croce je tisto prav posebno vzdušje, ko se čas ustavi in te preplavi mir, samo prepustiti se moraš, tega pa marsikdo ne zna. Nekatere skupine so v cerkvi prav glasno razpravljale, da so jih morale varnostnice miriti :-(.
Po obisku Santa Croce sva se peš odpravila čez most Ponte Vecchio, mimo Palazzo Pitti, do trga Torquato Tasso, kjer sva poskusila menda najboljši sladoled v mestu. O tem ali je res najboljši, bi seveda lahko razpravljali, ker pa je bil edini, ki sva ga jedla tokrat v Firencah, sva kar morala sprejeti to trditev. Moj čokoladni iz 75% črne čokolade je bil vsekakor zelo dober, Damirjev iz čaja pa tudi.
Nazaj čez Arno sva šla čez most Ponte Vespucci, nato pa še enkrat do San Lorenza in do Duoma, ki ga je oblivala večerna svetloba, da je dobesedno žarel v soncu, pa do Piazze della Signoria, ker sva občudovala Michelangelovega Davida, pa Cellinijevega Perzeja in Giambolognov kip Posilstvo Sabink. Tako sva zaključila dan.
