Zadnji dan križarjenja je bil namenjen vračanju v izhodišče, saj je Haiti kar precej oddaljen od Fort Lauderdala. Na ladji nikoli ni dolgočasno, saj je več kot le plavajoči hotel. Dan, ko ladja le pluje, je lahko prav tako zabaven, kot če si na kopnem. Namesto na peščeni obali se lahko kopaš v pokritem bazenu ali pa v bazenu na prostem. Ležalnikov je bilo vedno povsod dovolj. Opazila sva, da veliko gostov tudi ko se ladja priveže sploh ne gre na kopno.
Negovana travica na krovu ladje
Po nekaj pogovorih z Američani pri večerji ali pri zajtrku sva ugotovila, da sva bila najbrž edina na ladji, ki sva bila na križarjenju prvič. Vsi s katerimi sva se pogovarjala, so šli na križajenje vsaj enkrat na leto, že vsaj deset let, nekateri so nama povedali, da hodijo dvakrat letno, pa tudi s takimi sva govorila, ki so šli po trikrat na leto na dopust na ladjo in to že več let :-). Seveda so bili večinoma starejši, najbrž že upokojeni, saj je znano, da imajo zaposleni v Ameriki mnogo manj dopusta, kot ga imamo v Evropi.
Poleg tega, da je bila večina dopustnikov na ladji starejših, sva opazila tudi ogromno število zeloooo predebelih ljudi. Tako debelih ljudi v Evropi skoraj ne vidiš, če pa že, zelo redko. Na ladji jih je bilo zagotovo 30% ali še več. Za take je bil na ladji raj, saj je bila hrana nenehno na razpolago. Kadar ni bil ravno čas za zajtrk, za kosilo ali za večerjo, so bile na voljo pice in testenine ter sladoled in različne solate.
Zgodaj zjutraj, ko se je ravno delal dan, smo zapluli v pristanišče Port Everglades v Fort Lauderdalu.
Križarjenja so res postala posebna veja turistične ponudbe. Kjerkoli po Karibih smo pluli, povsod smo videvali ogromne križarke, ki so iz svojih trebuhov bruhale turiste. Zanimivo pa je bilo, da posebne gneče na kopnem nisva opazila nikjer. Čeprav je bilo na naši ladji več kot 2000 gostov, je tudi izkrcanje minilo hitro in brez zastojev ter neprijetnega čakanja. Ko sva se odpravljala na križarjenje sem se večkrat spraševala kako uspejo skozi en majhen izhod spraviti toliko ljudi na kopno. Pričakovala sem, da bomo čakali in se drenjali. Pa ni bilo prav nikjer nobene gneče. Vse je teklo kot namazano.
Ko sva prišla z ladje in mimo carine, je že pripeljal avtobus, ki ga organizira agencija za izposojo avtomobilov Alamo, pri kateri sva si uredila najem avtomobila še za zadnji dan. Avtobus pripelje naravnost do stavbe, kjer imajo vse “rent a car” poslovalnice svoje prostore. Letalo v Rim sva imela šele zvečer in sva izkoristila še nekaj uric za pohajkovanje po Miamiju.
Nočni let do Rima je minil zelo hitro, saj sva nekaj časa spala, pa tudi polet v smeri Evrope je vedno nekaj krajši kot v obratni smeri. Še polet iz Rima v Trst in GoOpti do doma, pa sva zaključila zimski skok na toplo.
[sgpx gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/skupaj-karibi.gpx”]