Ali lahko na Karibih dežuje? Lahko! Dežuje lahko celo ves dan, čeprav je včasih tudi suša, ki traja več kot pol leta. Midva sva obiskala Jamajko ko je deževalo, smola. Že ko smo zapluli v pristanišče, so se gosti črni oblaki plazili po nebu in grozili, da bodo spustili svoj tovor,
Ko sva se dobro izkrcala, je pa začelo deževati in najin prvi cilj je bil, kupiti dežnik, če jih na Karibih seveda imajo. No imeli so jih, originalno kitajskih, v trgovini, kjer so bili za blagajno Kitajci.
Pogumno sva se napotila mimo vabljivo odprtih prodajaln v pristanišču do mesta, kjer naju je čakala jamajška pustolovščina. Že doma sva se odločila, da bova na Jamajki poskusila pravo karibsko hrano in sva si zato poiskala lokalno “culinary tour”. Kraj kjer sva morala počakati najinega vodiča je bila mestna hiša, ki sva jo opazila že na daleč, saj je bila najvišja stavba daleč naokoli.
Še preden sva se dobro razgledala naokrog, naju je že ogovoril najin bodoči vodič, kasneje se je pridružila še lastnica agencije, ki je bila zadolžena za fotografiranje (s telefonom) in spoznavanje karibske hrane se je začelo.
Po kakšnih 100 metrih pešačenja smo se ustavili ob pisani stojnici na trgu, kjer sta nas čakala domačina in prva postaja poskušanja je bila pred nama. Ko je domačinka izpod stojnice potegnila posodo, ovito v aluminijasto folijo, jo odkrila in začela v lupini kokosovega oreha dajati hrano iz tega lonca, sva z Damirjem le debelo požirala. V kaj sva se spet zapletla? Če jo odneseva brez prebavnih težav, bo to pravi čudež, mi je šinilo skozi možgane! Jedla sva prekajeno ribo v posebni omaki in kruhovim cmokom podobno prilogo. No ja, zaradi vljudnosti sva vse pojedla, ampak navdušilo naju pa ni.
Naslednja postaja je bila stojnica s kokosovimi orehi. Domačin je, ko smo prišli do stojnice, urno začel čistiti oreh in ga odpirati z ogromno mačeto.
Tekočina je bila res dobra, potem sva dobila še vsak svoj kos notranjosti oreha, to je dela, ki ga posušijo in iz njega naredijo kokosovo moko. Ta postaja je bila, kljub ne preveč uglednemu okolju, precej boljša kot tista prva.
Po kratki predstavitvi zgodovine Falmoutha je bila na vrsti avtomobilska vožnja proti mestecu Ocho Rios. Na poti do tja smo se ustavili v domači jamajški gostilni, ki leži v prelepem zalivu, za katerega trdijo, da je v njem pristal Kolumb na plovbi po Karibih. Pravzaprav sta na Jamajki dve struji, ki se borita za svoj prav glede tega kje je pristal Kolumb. Zaliva vsekakor nista zelo veliko narazen. V gostilni nas je sprejel lastnik, ki se je umetnost študiral v Veliki Britaniji in je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prepotoval Evropo. Medtem ko sva poskušala hrano, je sedel z nama in smo se pogovarjal o tem kako je v Evropi in kaj vse je videl na svojih popotovanjih po Italiji, Grčiji, Franciji. Vmes smo doživeli pravi karibski naliv.
Čeprav je še vedno deževalo, smo se na poti proti Ocho Rios ustavili v muzeju na prostem, kjer so bile razstavljeni tehnični pripomočki, ki so jih uporabljali na plantažah sladkorja, banan, tobaka.
Kdo še ni slišal pesmi Harrija Belafonteja (https://www.youtube.com/watch?v=6Tou8-Cz8is), ki je domačin z Jamajke. V muzeju sva videla napravo, o kateri poje pesem:
Škoda da je deževali, ko smo hodili po tem, muzeju na prostem, ki leži na prekrasni lokaciji nad morjem in priča o tem kako napredne naprave so poznali v času razcveta plantaž na Jamajki.
Naslednja postaja je bila gostilna v Ocho Rios. Prebili smo se čez blatno dvorišče in pred nami se je odprl živopisan svet jamajške top kulinarične restavracije.
Še postaja za sladico nas je čakala na poti nazaj proti Falmouthu. Spraševala sva se kakšna bo in nato presenečeno zagledala ulično pekarno:
Na nekakšni podpeki so pekli sladico iz sladkega krompirja. Prodajali so sladico na okenčku v notranjosti trgovine.
Sladica je bila videti kot neke vrste puding, z malo grudicami. Okus pa težko določljiv, sladkast in zelo nasiten. Oba skupaj sva zmogla le en kos.
Na poti nazaj proti izhodišču, je vodič v avtu vrtel glasbo najbolj slavnega jamajškega pevca Boba Marleya. Kako enkratno se je zlila glasba z duhom Jamajke. Ko je vodič čustveno in v zanosu pel vsa besedila pesmi skupaj z Bobom Marleyem, sem prvič dojela pravi pomen čudovitih besedil. Don’t worry be happy (https://www.youtube.com/watch?v=Oo4OnQpwjkc) “Every little thing gonna be all right” (https://www.youtube.com/watch?v=mACqcZZwG0k), “One love” (https://www.youtube.com/watch?v=sonYFxHHvaM)
