V Singapurju pa naju je pričakala poletna toplota. Carinske formalnosti sva opravila zelo hitro. Ker sva slišala kako stroge zakone imajo, sva pričakovala, da bodo tudi na vstopu v državo kakšne posebne varnostne procedure, pa je šlo vse zelo hitro. Na letalu so nam razdelili posebne obrazce za vstop v državo, na letališču so nama vzeli prstne odtise in že sva bila na poti proti izhodu z letališča.
Kar na letališču sva kupila kartico za transport po mestu, ki velja za ves javni promet, da nama je ne bi bilo treba kasneje iskati. Ko sva stopila iz močno klimatizirane letališke zgradbe, naju je objela prava poletna toplota in precej vlažen zrak. Pripravljalo se je na nevihto. Še preden je začelo padati, sva bila že v hotelu, v China Townu, čisto blizu enega od znamenitih centrov ulične hrane, po katerih Singapur slovi.
Hrana je ena izmed največjih znamenitosti te države in eden izmed najinih glavnih ciljev obiska Singapurja. Še posebej je znana ulična hrana, ki je odlična. Tako sva se po koncu nevihte odpravila najprej na večerjo v Maxwell Food Centre. Številne stojnice ena zraven druge, pa preproste, v tla pritrjene mize, za katerimi sedijo domačini in turisti in jedo… Prav nič ugledno ni videti. Pa da vidiva kaj je res glede odlične ulične hrane sva si rekla in naročila hainanskega piščanca z rižem, pa še eno jed z rezanci, katere ime sem pozabila in kolač iz ostrige (školjke). Hainanski piščanec je presegel vsa pričakovanja. Kaj tako dobrega že dolgo nisem jedla. Riž je bil tako dober, da bi lahko jedla samo riž. Kako jim uspe narediti tako dober riž? Tudi rezanci so bili dobri, kolač iz ostrige pa nekaj srednjega.
Da sva pokurila kalorije sva odšla še na nočni sprehod skozi kitajsko četrt, mimo številnih stojnic s spominki in neskončnih vrst uličnih stojnic s hrano.
