Vtisi ljudi o Bangkoku so zelo različni, nekaterim je všeč, drugim ni, nekatere moti gneča, drugim ni všeč velikost, eni so navdušeni nad čudovitimi templji in palačami…midva sodiva med tiste, ki jim je Bangkok všeč.
Hotel v kitajski četrti Shanghai Mansion je bil zadetek v polno. Bil je resnično očarljiv. Prenovljena stara zgradba naju je navdušila, kljub temu, da prostorna soba ni imela razgleda, pravzaprav niti pravega okna ne in vrata v sobo niso tesnila, kar je eno od gostij zelo zmotilo in se je energično pritoževala pri recepciji, naju pa čisto nič.
|
|
|
Že prvo popoldne, takoj ko sva prispela v hotel, sva se odpravila na dolg pohod, da sva si raztegnila noge in s hojo pregnala letalsko zasedenost. Čeprav se je že večerilo, sva se odpravila peš do najbolj znane žurerske ulice Khao San. Lampijoni vsepovsod so pričali, da smo v kitajski četrti.
|
|
|
Ker sva končno prišla do ulice Khao San, sva postala lačna in si kar na ulici kupila hrano, najprej pad thai, nato posebne cmočke z različnimi polnili in na koncu, za posladek, še mango sticky rice. Zelo posebno tajsko sladico, ki jo prodajajo vsepovsod. Koščki manga s kuhanim rižem in posebnim sladkim prelivom so nenavadno okusni. Khao San ni naredila zelo velikega vtisa na naju, za nakup praženih, pečenih ali sušenih insektov, črvov, škorpijonov, ki jih prodajajo tam pa se nisva odločila. Kljub mojim preteklim trdnim namenom kako bom na Tajskem poskusila pražene kobilice, me je pogled nanje odvrnil od te namere. Najbolj pa mi je žal, da sem jih tudi fotografirati pozabila.
Ko sva se že pozno ponoči utrujena in z bolečimi nogami privlekla v hotel, sva, kljub šesturni časovni razliki brez težav zaspala. Ker je bila naslednji dan nedelja in ker je v Bangkoku samo ob nedeljah odprta največja tržnica v Aziji, Chatuchak, sva svoj program priredila tako, da sva si lahko ogledala to čudo. Nekaj sto metrov od hotela je bila postaja podzemne železnice, ki pelje čisto do tržnice. Postaja Kamphaeng Phet je praktično ob vhodu vanjo. Sistem za nakup vozovnic za podzemno železnico je zelo enostaven. Na posebnem avtomatu izbereš postajo kamor želiš in vstaviš denar ter dobiš žeton, s katerim ob vstopu odpreš avtomatska vrata, na koncu poti pa ga vstaviš v odprtino avtomatskih vrat.V gneči, ki vlada na ulicah Bangkoka, je uporaba podzemne železnice odlična in cenovno ugodna možnost.
Kar precej sva bila presenečena nad urejenostjo tržnice. Vse je lepo označeno, trgovine so lepo urejene, ponudba pa fantastična. Ker sva bila prvi dan na Tajskem, še nisva bila razpoložena za nakupovanje, tako da sva si bogato ponudbo le bolj kot ne ogledovala. Če bom še kdaj imela možnost biti v nedeljo v Bangkoku, si bom zagotovo dala duška tudi z nakupi. Ko sva bila že utrujena od ogledovanja ponudbe tržnice, sva si najela taksi in se odpeljala še do Hard Rock Caffeja, da sva kupila majico z napisom Bangkok. Tako sva si med vožnjo ogledala še moderni del Bangkoka, kjer v nebo silijo moderni stekleni in jekleni velemestni nebotičniki. Kot bi vstopila v drug svet. Nasprotje med kitajsko četrtjo in modernim centrom je neverjetno.
Nazaj do hotela sva šla z vlakom in presedla na metro. Ko sva šla še kos poti peš, sva naletela na nedeljsko tržnico s stojnicami, kjer so prodajali vso mogočo hrano. Kar sline so se nama pocedile ob slastnih jedeh in hitro sva si napolnila prazne želodce. Čeprav sva običajno precej zadržana glede ulične hrane, sva si na Tajskem dala duška in jo odnesla brez kakršne koli težave.
