Prvi dan križarjenja po zahodnih Karibih smo preživeli na morju. Tako sva imela čas za raziskovanje ladje. Kar nekaj časa sva potrebovala, da sva ugotovila kako se orientirati, kje so jedilnice, prostori za zabavo, lokali, trgovine in predvsem, kje je najina kabina.
Prvi postanek na križarjenju po zahodnih Karibih smo imeli na Cozumelu, majhnem mehiškem otoku. Ko sva doma izbirala kaj bi počela na Cozumelu, sva se odločila za turo z jeepom in vodičem po otoku. Ko sva se zjutraj izkrcala in se odpravila v mesto, naju je pričakalo sonce, a toplo ni bilo preveč. Očitno tudi na Karibih, tako kot v Afriki, ni vedno vroče. Malo me je že začelo skrbeti ali sva vzela s seboj dovolj toplih oblačil. Pričakovala sva vroče poletje, potem pa sta nama tanki a topli jopici iz merino volne, ki ju vedno vzameva s seboj, prišli presneto prav, večkrat tudi čez dan.
Takoj ko sva zapustila mednarodni terminal, sva že zagledala agencijo, ki nama je organizirala turo po otoku. Ob cesti je bil parkiran star odprt jeep in prešinilo me je, upam, da i to avto, s katerim se bova vozila po otoku. No pa je bil ravno ta, a se je k sreči izkazal za kar zanesljivega in relativno udobnega.
Vodič nama je povedal, da Cozumel živi izključno od turizma. Zelo pomemben vir turistov so križarke, ki se na križarjenju po zahodnih Karibih ustavijo na Cozumelu in teh je veliko. Ko smo ga obiskali z našo križarko, jih je pristalo še pet! Kljub temu kakšne posebne gneče na otoku ni bilo opaziti. Očitno se turisti porazgubijo vse naokrog. Na najini turi po otoku smo se najprej ustavili na »Tequila tour«, kjer so nama pokazali kako v Mehiki proizvajajo tekilo, iz posebne vrste agave. Na koncu je bilo na vrsti še poskušanje različno staranih tekil in nekaterih drugih pijač, ki jih pripravljajo iz tekile. Ob pogledu na vrsto steklenic, ki naj bi jih poskušali, me je kar stisnilo in sem že načrtovala kako se bom izmaknila poskušanju. No na koncu se je izkazalo, da vseeno ni bilo tako grozno. Vodič mi je uvidevno nalival le majhne količine pijače, poleg tega nama je pokazal, kako se pije, da alkohol ne peče ko steče proti želodcu. Pa tudi tekile, ki sva jih poskušala, so bile odlične kakovosti.
Ker tudi na križarjenju po Karibih ne moreva brez »starih kamnov«, sva se z vodičem dogovorila, da smo šli gledat ostanke naselbine in svetišča Majev na otoku, ki izvirajo iz let okrog 600 našega štetja. Na vstopu se nama je ponudil lokalni vodič, da bi nama predstavil kaj se je dogajalo v času Majev na Cozumelu. Ker je povedal sprejemljivo ceno, sva se odločila za vodenje in ni nama bilo žal. Strokovno bogata razlaga je dala ostankom vsebino in zanimivost. Življenje Majev je ob njegovi razlagi dalo razvalinam vsebino.
Ostanke so pokrili s slamnato streho 
Od svetišča do morja je vodila pot iz belega apnenca, ki je bila čisto gladka, da so Maji lahko hodili do morja tudi ponoči.Cozumel je, kar se tiče peščenih plaž, tipičen karibski otok. Morje je kristalno čisto in toplo, pesek privlačne bež barve. Čeprav je zjutraj kazalo, da bo dan prehladen za kopanje, se je čez dan lepo ogrelo in tako sva se lahko vrgla v vodo in se predala užitkom kristalnega in toplega mehiškega morja. V najinem izletu je bilo vključeno tudi kosilo v tipični mehiški gostilni in dobila sva prave fajitas, na terasi s pogledom na turkizno zeleno morje in peščeno plažo. Počitnice so se začele.
Nad plažo pa nasedla barka? Preden sva se spet vkrcala na ladjo, sva se sprehodila še po mestu. Bil je ravno zadnji dan karnevala in na glavni ulici so skupine plesalcev in muzikantov plesale in se zabavale. Šov je bil videti namenjen turistom.
Kakšno uro pred izplutjem sva bila spet na ladji. Vsi, ki so bili že kdaj na križarjenju, so naju svarili, da nikakor ne smeva zamuditi ure, ki je določena za vkrcanje, saj ladja nikogar ne čaka in si moraš potem sam organizirati prevoz do naslednjega pristanišča. Nisva hotela tvegati, da bi morala sama potovati 300 milj do naslednjega pristanišča na Kajmanu in sva raje prišla malo prej nazaj.
Ladja je res plavajoči hotel najvišje kategorije. Na najini križarki je bila hrana odlična. Lahko sva izbirala samopostrežni zajtrk na 14. krovu ali postreženi zajtrk v restavraciji, kjer je bila večerja. Kosilo je bilo samopostrežno, večerja pa spet na izbiro, lahko je bila samopostrežna ali strežena. Čez cel dan so bile na voljo pice, testenine z različnimi omakami in hamburgerji ter jedi z žara. Stregli so celo brezplačni sladoled. Hrane več kot preveč. Kar sva opazila že takoj prvi dan je bilo, da je bilo med potniki vsaj polovica močno predebelih. Pravzaprav je izraz predebel zelo mil, ljudje so bili ogromni, tako debeli, da so se komaj premikali. Ali je to posledica ogromnih količin hrane, ki jo pojedo? So tako debeli ker jedo nezdravo hrano? Upam, da se bomo v Evropi izognili tako pogosti ekstremni debelosti ljudi.