Na velikem Kajmanu nas je že zjutraj nagovoril kapitan. Obvestil nas je, da se bomo zaradi močnega vetra zasidrali na drugi strani otoka, kjer pa je prostora le za tri ladje, zato smo morali malo počakati, da je izplula ena od križark, ki je na Kajmanu izkrcala bolnega potnika. Štiri druge ladje, ki so se nameravale ta dan zasidrati v zalivu pred Georgetownom, so morale odpluti drugam. Tako smo imeli srečo, da nam ni bilo treba spreminjati itinerarja. Zelo sem si želela videti Grand Kajman, na katerem skrivajo denar bogati Američani in različni prevaranti iz številnih ameriških filmov. Na prvi pogled otoku ni videti, da bi bil poln denarja in bogatašev. So pa Karibi polni trgovin z diamanti, zlatom, dragimi kamni, dragimi urami. Zaradi brezcarinske in brez davčne cone naj bi bil nakit bistveno cenejši kot drugje.
Ker smo bili zasidrani, smo se morali do obale peljati z ladjicami.
Z obale je bil organiziran prevoz do mesta z majhnimi avtobusi. Ker smo se zasidrali na drugi strani otoka, je bilo do Georgetowna nekaj kilometrov. Tako sva na poti do mesta videla še delček otoka in nekaj bogatih vil. Morda se tja naselijo bogataši, ki pripotujejo za svojim denarjem?
V eni od trgovin v mestu sva se pogovarjala z mlajšim trgovcem. Ko je videl (slišal :-)), da nisva Američana, naju je vprašal od kod sva in ko je slišal, da sva iz Slovenije, je povedal, da je on pa iz Madžarske in razvila se je debata. Ko si daleč od doma, se domače razdalje na videz precej skrajšajo. Naenkrat se zdi, da smo Slovenci in Madžari pravzaprav bližnji sosedje, rojaki. Povedal nama je, da že 5 let živi na Velikem Kajmanu, da so plače dobre, a da je življenje na otoku izjemno drago. Poleg tega pa ima včasih občutek utesnjenosti. Otok je majhen in če želi v kakšno večje mesto, mora najmanj z letalom do Miamija. Seveda pa ima življenje na Karibih tudi svoje čare, predvsem podnebje je toplo.
Na ladji Silhouette so, kot je povedal kapitan, zaposleni ljudje iz kar osemdesetih držav sveta. Vsak od zaposlenih nosi tablico s svojim imenom in državo iz katere prihaja. Tako nama je na ladji postalo v navadi, da sva vedno pogledala vsakega natakarja, prodajalca v trgovini in druge zaposlene od kod prihajajo. V trgovini z urami sva odkrila Slovenca, iz Ljubljane, iz Dravelj, torej praktično najinega soseda. Z njim sva se potem vsak dan malo pogovarjala. Pri klepetu se nam je enkrat pridružil drugi Slovenec, ki prav tako dela v trgovini, povedala sta, da je na ladji še ena Slovenka, ki je žal nisva srečala. Odkrila sva tudi Makedonca, ki je delal v baru, pa Srba, ki je bil šef strežbe in nama je povedal, da že 19 let dela na ladji in odhaja domov vsake štiri mesece, za dva meseca. Srečala sva še nekaj Srbov, še več pa Romunov. Vsi so si želeli klepetati z nama. Bila sva namreč edina Slovenca na ladji, celo Evropejcev je bilo malo. Večinoma so bili Američani in devetsto Kanadčanov.