Že ob šestih zjutraj smo se odpeljali proti kraterju Ngorongoro, to je ostanek vulkana, ki je pred 2 milijoni let ustvaril ravnino, kjer je danes Serengeti. Na poti do Ngorongora smo srečali ogromne črede gnujev, to je veliko migracijo. Kakšen milijon ali še več živali potuje v krogu med Serengetijem in Masai Maro in ustvarjajo čudovit krog življenja. Pogled na nepregledne količine gnujev je res veličasten in sapo jemajoč, saj toliko živali na kupu ni mogoče videti nikjer drugje. Gnuji ob cesti so nas pozdravljali s svojevrstnim mukanjem, ki nas je spominjalo na oglašanje Masajev, ki so nam peli v masajskem kampu v Keniji, od časa do časa se je manjša čreda gnujev napotila čez cesto, večinoma pa so se mirno pasli.
V kraterju Ngorongoro, ki ima premer 20 kilometrov, izolirano od zunanjega sveta živi okoli 25.000 velikih živali. Ko smo se spuščali v krater je začelo deževati, vendar je dež kmalu ponehal in pred nami so se začeli kot v filmu odvijati nepozabni prizori. Črede zeber, gnujev, bivolov in antilop so bile že kar običajne, potem pa smo zagledali dva nosoroga, ki sta stala sredi travnika kot dva kipa, malo naprej še dva in nato še enega. Pet nosorogov v enem dnevu, kakšna sreča! Ko smo bili lani poleti v Tanzaniji, nam nosoroga ni uspelo videti in smo zato morali kupiti lesen kipec nosoroga, da smo dopolnili velikih pet, kamor štejemo bivola, slona, leoparda, leva in nosoroga.
[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2012/01/7dan1.gpx” elevation=”no” download=”no” ]
Kasneje smo naleteli še na trop hijen. Ena od njih je prinesla v gobcu plen, mladička antilope in začel se je veliki ravs. Tri hijene so se steple za plen, še kakšnih dvajset pa jih je čakalo okrog, da bi morda prišle na svoj račun. Živalski svet je res krut in neizprosen.
Čisto na koncu, ko smo bili že na poti ven iz kraterja pa smo v travi zagledali še geparda, ki je najhitrejši med mačkami. Pogledoval je okrog, si ogledoval kaj se dogaja. Od časa do časa se je zazrl tudi proti avtomobilom, iz katerih smo ga opazovali radovedni turisti.
Tako se je naš safari za ta dan končal in polni vtisov smo se odpeljali ven iz kraterja. Na poti proti Tarangireju smo se ustavili v eni izmed sirotišnic, ki jih je v Tanzaniji precej, saj veliko ljudi umira za malarijo, aidsom in drugimi boleznimi. Za otroke smo od doma prinesli oblačila, nekaj stvari za šolo in nekaj bombonov. Ob prihodu so nam zapeli pesem dobrodošlice, nato še ob odhodu, vendar otroci niso bili sproščeni. Imeli smo občutek kot da so natrenirani in da so jim vzgojitelji strogo zabičali kako naj se obnašajo. Ob odhodu sem jih nekaj pobožala in šele takrat so se malo sprostili, se nasmehnili in pokazali malo otroškega veselja. Sirotišnico smo zapustili z mešanimi občutki. Ko smo bili v Tanzaniji pred letom in pol, smo v eni od sirotišnic naleteli na čisto drugačen sprejem in razigrane otroke, ki so nam pokazali kje spijo, kako kuhajo, zlezli so nam v naročje, čutili smo, da si želijo dotikov, nežnosti in da bi kar najraje odšli z nami.
Po odlični asfaltni cesti smo se odpeljali naprej proti Tarangireju, med potjo pa smo v vasi kupili zanimive rdeče banane, take bolj majhne in zelo okusne. Te banane smo videli le v okolici jezera Manjara, vsepovsod drugod so prodajali le rumene. Turisti so v teh delih za domačine kot potujoče denarnice iz katerih želijo dobiti kar največ. Za šop banan, ne več kot kakšno kilo banan je bilo v njem, je prodajalec hotel 10 dolarjev!?! No po dolgem barantanju in ko sem že mislila odnehati, sva se dogovorila za 3 dolarje.
V Tarangireju smo prenočevali v Tarangire Safari Lodge, ki leži na obronku hriba, pod njim teče reka in po planjavi ob reki se sprehajajo divje živali, tako da lahko sediš na terasi in jih opazuješ kar s stola. Res lepo in tudi lodž je takšen, da sodi v divjino in nič ne izstopa iz okolice. Po robu strmine so nanizani permanentni šotori s kopalnicami, tekočo vodo in elektriko in izpred šotora se ti odpre prekrasen razgled na prostranstva parka. Tu bomo dočakali tudi novo leto. Zvečer nas je prišla pozdravit lastnica, pol Danka, pol Norvežanka, ki ga je skupaj z možem kupila pred 25 leti in ga popolnoma preuredila.
Ponoči smo v daljavi slišali rjovenje levov in oglašanje vseh vrst ptičev. Prav živahen koncert so uprizorili. To je res čar Afrike in divjine, ki je pri nas ne poznamo več.