Tanzanija

Vodič je zaradi dolge poti, ki je bila pred nami, napovedal odhod iz kampa že ob šestih zjutraj. Vsi krmežljavi smo prišli na zajtk že ob 5:30 in potem odšli na odisejado do Tanzanije. Takrat seveda še nismo vedeli, da bo pot odisejada. Ko smo se odpeljali iz kampa se je ravno začenjalo daniti in čudovita jutranja svetloba je oblila prelepo naravo parka, črede impal in drugih antilop, ter številne druge živali, ki so se začele prebujati. Mi pa žal nismo imeli časa, da bi uživali in fotografirali rojevanje novega dne v Masai Mara, saj smo hiteli proti mejnemu prehodu s Tanzanijo  Isebania. Vodič in Masaj, ki ga je naš vodič najel za pomoč, sta odločila, da gremo po bližnjici, ki vodi od Masai Mare do prehoda. Cesta ni obetala nič kaj lahke vožnje, saj nas je že kar kmalu začelo pošteno premetavati, potem pa smo prispeli na močvirnato območje, kjer smo morali iskati bolj suhe obvoze in kar naenkrat smo obtičali v blatu, sredi divjine. Da bi bila situacija še bolj resna, nam je Masaj povedal, da se je izgubil! Malo smo se spogledovali, medtem pa sta vodič in Masaj že začela nabirati veje, da sta jih podlagala pod kolesa. Prišel je tudi domačin, ki je pomagal pri odkopavanju avta in nam poskušal razložiti kje naj gremo, da bomo prišli na pravo cesto. Nismo peljali še niti par kilometrov, smo že spet obtičali v blatu, tokrat še globlje. Situacija je postajala vedno bolj brezupna. K sreči sta od nekod na pomoč prihitela dva domačina in z veliko muko so avto spet spravili iz blata, potem pa sta se oba domačina odločila, da nam pokažeta pot in nam še z nasveti pomagata, da se bomo rešili iz zagate, saj je bila pot čisto uničena od močnega deževja. Tako smo imeli v avtu poleg našega vodiča in Masaja še dva domačina. Vozili smo po brezpotjih, avto je na blatu zanašalo, da smo občasno vsi bledeli, peljali smo se mimo vasic, kjer je avto še prava atrakcija in končno prispeli na tisto kar naj bi bila prava cesta. Domačina sta se poslovila, mi pa smo pogumno odpeljali naprej. Cesta je bila obupna, pravzaprav sploh ni bila cesta, najhuje pa je bilo, ko smo prispeli do mostu, ki ga je narasla reka preplavila. K sreči je bil most videti kar soliden, zato se je naš vodič odločil, da odpelje čez. Na drugi strani smo si oddahnili, pa ne samo od tega, da smo prišli čez ampak tudi od tega, da nam ni bilo treba nazaj. Ko smo že mislil da smo iz najhujšega pa novo neprijetno presenečenje. Prišli smo do mostu, ki mu je deroča voda odnesla del, ki se je dotikal nasprotne obale. Domačini so ga ravno popravljali. Most je bil ravno toliko pokrpan, da smo (komaj) lahko zapeljali čez. Potem se nam je cesta naprej, kljub luknjam in globokim jarkom, zdela kar v redu, čeprav tistemu, po čemer smo se peljali, pri nas sploh ne bi rekli cesta. Pretreseni od premetavanja smo končno prišli na mejni prehod Isebania, kupili tanzanijsko vizo in prispeli v Tanzanijo. Tam nas je že čakal tanzanijski vodič z drugim avtom in po lepi asfaltni cesti smo se odpeljali proti naslednjemu prenočišču Kijereshi safari Lodge kjer smo dobili prijetna bungalova s skupno terasico, tako da smo potem popoldne z Milanom in z Natašo premleli vse dogodke dneva. Nekateri pravijo, da je potovanje v Kenijo na safari čisto preveč turistično potovanje, no mi smo v Keniji doživeli pravo adrenalinsko potovalno odisejo. Ko smo bili lepo pospravljeni v lodžu smo se seveda nasmejali na ta račun, prej pa, ko smo se prebijali po divjini, nobenemu od nas ni bilo do smeha.