Viktorijino jezero je eno največjih jezer na svetu in napaja reko Nil. Je tudi zelo pomemben vir zaslužka za Tanzanijce, Kenijce in prebivalce Ugande, ki si ga delijo, saj je bogato s sladkovodnimi ribami. To jezero je bil prvi cilj današnjega dne. Naš vodič nas je po zajtrku odpeljal do drugega vodiča, ki nas je popeljal v vas ob jezeru in s kanujem po jezeru. Ogledali smo si preproste pasti za ribe, ki jih uporabljajo prebivalci ob jezeru. Da ne bi zmanjkalo adrenalina na tem potovanju je čoln, s katerim smo se peljali, začel takoj po malem puščati in veslača sta ga kar med vožnjo začela popravljati. K sreči vožnja ni bila dolga in bili smo le nekaj metrov od obale in vse se je dobro končalo. Pred odhodom smo si ogledali še vas in videli kako čistijo in sušijo ribice, ki jih ribiči ujamejo. Za naše pojme o higieni je način precej sporen, a v Afriki je popolnoma običajno, da sveže ribice cel dan ležijo na umazani plastični ponjavi, da jih obletavajo muhe in da jih zasipava prah s poti, ki vodi mimo.
Po ogledu vasi nas je čakala še precej dolga vožnja do našega naslednjega prenočišča, ki je prav v središču Serengetiju in se imenuje Seronera Safari Lodge. Na poti so tja smo že videvali črede živali, zebre, antilope, gnuje, bivole in nekaj žiraf, posebej všeč so nam bile svinje bradavičarke, ki so večinoma plašno tekale proč od ceste, ko smo se pripeljali mimo. Naš današnji lodž je čisto sredi divjine in takoj ko sva z Damirjem priša v sobo, so mimo okna pritekle tri svinje bradavičarke, na bližnjem drevesu pa so se igrale opice. Sicer pa nam ta namestitev, čeprav je na videz zelo luksuzna, ni preveč všeč, saj je kot hotel in nekako odrezana od divjine. Čisto drugače kot do sedaj, ko smo ponoči lahko poslušali zvoke divjine in bili praktično del nje.
Popoldanska vožnja po Serengetiju je bila zelo zanimiva, saj smo že kar kmalu na začetku lahko videli pet levov, ki so splezali na drevo in mirno spali, čeprav jih je iz avtomobilov opazovalo zelo številčno občinstvo. Prav nič se niso dali motiti, ko se je ob drevesu nabiralo vedno večje število avtomobilov.
Malo kasneje smo imeli spet srečo in smo lahko opazovali še leoparda, ki je mirno spal na hribčku čisto ob cesti. Le dvakrat je malo pogledal okoli kaj se dogaja in spal naprej. Čakali smo in čakali, da se bo morda odločil in vstal ter se kam odpravil, pa nismo dočakali. Začelo se je že večeriti in počasi smo se odpeljali nazaj v lodž.
