Tarangire

Ko smo zjutraj odhajali na safari po parku, nas je čisto blizu avtomobila pričakala čreda slonov, ki so se mirno pasli in pogledovali proti nam. Kar nekaj časa smo jih opazovali, kako se počasi premikajo in si z rilci spretno trgajo travo in jo dajejo v usta. Slonov je v Tarangireju resnično veliko, saj smo jih srečevali na vsakem koraku. Je pa zanimivo, da v tem letnem času v parku ni veliko drugih živali, saj je vsepovsod dovolj vode in se živali preselijo drugam. Tako smo bili kar malo razočarani, ko smo morali živali kar precej iskati, nekaj pa smo jih vseeno videli in pofotkali:

 

 

No končno sta nas razveselili dve levinji, ki sta ležali v suhi strugi reke, v senci drevesa. Nekaj časa smo ju opazovali, potem pa sta se odločili in se podali na pot. Z avtom smo jima lahko sledil, saj sta hodili kar po poti in se vmes oglašali z značilnim rjovenjem. Vodič nam je razložil, da kličeta druge leve, morda celo mladičke. Tako smo se peljali za njima kar dolgo pot, dokler se nista odločili, da zavijeta stran s poti v travo in naprej v grmovje, kjer sta se nam izgubili izpred oči. Prav nič nismo imeli občutka, da ju kaj motimo, saj sta se obnašali čisto naravno, celo pili sta iz luže, ki je bila sredi poti.

Za kosilo smo se vrnili v lodž in ugotovili smo, da se s terase vidi več živali kot pa smo jih videli med vožnjo po parku. Cela velika čreda slonov se je pasla čisto blizu na travi, nekateri pa so se tudi kopali v reki. V daljavi se je ogromen trop opic kopal v reki in so nato počasi kar po vodi odšle naprej. Če ne bi bilo na soncu tako vroče, bi lahko ure in ure z daljnogledi opazovali živali kar s terase.

V Tarangireju raste zelo veliko baobabov, ogromnih in zelo starih dreves. Sloni v času suše pijejo njihove sokove, saj so bogati z vodo. Tako smo videli veliko baobabov z odrgnjenim lubjem, nekateri so imeli celo luknje. To luknjo, v kateri sta se fotografirala Nataša in Milan so uporabljali divji lovci za skrivališče.

 

Zvečer, na silvestrovo smo sedeli na terasi, večina ostalih gostov je šla že spat. Klepetali smo ob soju lučke in poslušali zvoke divjine. Nikjer nobene petarde, ognjemeta, hrupa, ki bi motil, le zvezde so sijale z neba. Res nepozabno smo preživeli prehod v novo leto.

 

Zadni dan na safariju sva z Damirjem doživela še vlom opice v najin šotor. Po zajtrku sem se odpravila v šotor pakirat za na pot in sem opazila, da v šotoru nekaj ni v redu. Ko sem bolje pogledala, sem videla, da so smeti iz koša raztresene po kopalnici, na tleh je bila lužica in izginile so rdeče banane, ki smo jih prejšnji dan kupili. Čudno se mi je zdelo kako bi lahko opica prišla v šotor in da bi, ko bi odšla, spet zaprla zadrgo za sabo. No potem sem videla, da je bil pri kopalnici  del šotora privzdignjen, da je nastala majhna luknja, skozi katero je noter lahko prišla opica in nam ukradla banane. Očitno jih je nekako zavohala in se potrudila, da je prišla do njih. Ti presneta opica.

Še zadnja vožnja po parku in ogled živali. Z ogleda so nas predčasno pregnale nadležne muhe cece, ki so nas napadale kar v rojih. Toliko muh še nismo videli in bile so kar agresivne, tako da smo se odločili, da gremo nazaj v lodž, kjer smo potem s terase še zadnjič gledali živali v naravi. Po kosilu pa na pot v Arusho, od koder smo z letališča Kilimanjaro poleteli v Nairobi.

[map gpx=”http://www.lahkihnognaokrog.net/wp-content/uploads/2012/01/9dan.gpx” elevation=”no” download=”no” ]

Na letališču smo morali na letalo za Istanbul čakati kar šest ur, zato smo imeli dovolj časa za ogled vseh trgovin na letališču in za še zadnje nakupe. Končno smo se vkrcali in po dobrih šestih urah prispeli v Istanbul, tam pa spet čakanje na naslednje letalo v Benetke in končno Evropa.

Ob traku s prtljago smo zaskrbljeno čakali ali so tokrat našo prtljago uspeli iz Arushe pripeljati do končne destinacije. K sreči so jo. Prašni, umazani in utrujeni smo potem zvečer srečno prispeli domov.

Vtisi in slike iz Afrike pa so še tako živi, da bomo še nekaj časa premlevali potovanje in se spominjali dogodkov. Afrika je res nekaj posebnega.