Na poti iz Nafplia v Šparto sva se vozila skozi velike nasade pomarančevcev in zoreče oranžne pomaranče so se lepo odražale od temno zelenih listov dreves. Ob cesti so kmetje prodajali pomaranče v velikih vrečah po 12 kilogramov in najcenejše sva videla po 3 evre za dvanajst kilogramov. V vsakem lokalu tu na jugu Grčije ponudijo sok iz sveže stisnjenih pomaranč, ki je izjemno okusen. Verjetno so pomaranče, ki dozorijo na drevesih in jih ne prevažajo tisoče kilometrov daleč do uporabnikov, mnogo slajše, kot tudi vse ostalo sadje in zelenjava, ki je vzgojena in pojedena lokalno.
V zgodovini stare Grčije je imela Šparta zelo pomembno vlogo, Špartanci so bili poznani kot izjemno dobro izurjeni vojaki, njihovo življenje je bilo usmerjeno v urjenje in živeli so »špartansko«, brez udobja in razvajanja. Iz njihovega načina življenja tudi beseda špartansko, ki jo uporabljamo še danes za oznako nečesa strogega, preprostega, neudobnega. V današnji Šparti pa od življenja nekoč ni prav dosti videti, saj je ostankov izjemno malo. V mestu stoji kip slavnega špartanskega vojskovodje Leonidasa.
Tako sva pot kar hitro nadaljevala proti srednjeveškemu Mistrasu, ki so ga ustanovili leta 1249 Franki. Kmalu je padel pod Bizantince in postal v 15. stoletju kulturni center, kamor so prihajali učenci in umetniki iz daljnih krajev, tudi iz Italije in Srbije. Sedaj je na pobočju razglednega hriba ohranjenih le še nekaj pravoslavnih cerkev, ki jih povezujejo lepe poti med ruševinami nekdanjih posvetnih zgradb in obzidje na vrhu hriba, kamor sva se seveda, kot se za Slovenca spodobi, tudi povzpela, čeprav na vrhu ni kaj posebnega videti.
Čisto prepotena od vzponov v Mistrasu sva prispela v obmorski kraj Gytheo. V Gytheu naj bi Paris in lepa Helena preživela prvo noč skupaj, ko sta bila na begu iz Šparte v Trojo.
Malo ven iz vasi sva imela rezerviran hotel Castello Antico. Hotel je zelo lep, z lepo okolico, v prav nič turistično prenaseljenem delu in čisto ob dolgi peščeni plaži, ki je najbrž tudi v glavni sezoni čisto prazna. Midva sva jo imela le zase in kilometre daleč ni bilo nikogar. Po vročem in napornem dnevu je bilo plavanje v morju prava osvežitev in poležavanje na ležalnikih zelo dobrodošlo.
Zvečer sva šla na večerjo v stari del mesta, kjer sva našla tipično lokalno gostilnico z ribjimi jedmi in po priporočilu Neve in Vida, ki sta bila tam predlani, naročila pečeno hobotnico, ki se je kar topila v ustih, hkrati pa je lepo zapečena rahlo hrustljala. Super zaključek dneva.
