Kljub časovni razliki 6 ur, ki je med nami in Singapurjem, sva zjutraj vstala čisto običajno, niti sledu o zoprnem občutku, ko se ti zmeša bioritem. Po zajtrku sva se takoj odpravila na raziskovanje mesta in na izhodu iz hotela sva se znašla v sauni. Hotel je močno klimatiziran, zunaj pa je prava vlažna, tropska vročina. A sva se prav hitro privadila nanjo: lažje je vse skupaj prenašati, ker so vsi zaprti prostori klimatizirani. Tako se človek lepo ohladi že ob vstopu na podzemno železnico. Tudi vsi lokali so brez izjeme klimatizirani.
Najin prvi cilj so bili futuristični vrtovi ob hotelu Marina Bay Sands.
Malo sva iskala pot na most, ki vodi do vrtov skozi prekrasen hotel Marina Bay Sands. Most je visoko nad ogromnim preddverjem hotela in pot do njega je z zunanje strani, kar pa je bolj slabo označeno.
Ko sva končno prišla nanj in se sprehodila skozi hotel na prosto, sva pred seboj zagledala krasen park s futurističnimi umetnimi drevesi, ki se kot v kakšnem domišljijskem filmu vzdigujejo visoko v nebo, nad druga drevesa.
Vse poti, vse zelenje, drevesa, celoten park je zelo lepo vzdrževano. Odpravila sva se v enega od paviljonov Cloud Forrest, v katerem je predstavljen deževni gozd in rastlinje, ki uspeva v takem okolju.
Čeprav sva bila na začetku nekoliko v dvomu ali je bilo vredno plačati visoko vstopnino za ogled, nama na koncu ni bilo žal.
Park sva si ogledala tudi z mostu, ki povezuje umetna “super drevesa” in se odpravila na sprehod ob obali reke Singapur. Razgledi na ogromne stolpnice finančnega centra so enkratni. Na naju je naredilo zelo velik vtis, da je vse mesto zelo urejeno, čisto in daje vtis bogastva. Stavbe, predvsem visoke stolpnice so prava paša za oči. Vsaka je malo posebna in skoraj vse imajo na vrhu ali pa kje v sredini drevesa, nekatere kar cele vrtove.
Za kosilo sva se odpravila do Hawker Centra ob robu finančnega centra, v katerem se je v času kosila kar trlo obiskovalcev, predvsem uslužbencev bližnjih podjetij.
Po kosilu sva si šla ogledat še eno od znamenitosti Singapurja, to je kip pol leva pol ribe, ki pljuva vodo v velikem slapu. Ta kip in z njim povezano legendo so si izmislili, da bi privabili v mesto več ljudi, kakšnega posebnega pomena pa nima, pa še prav nič posebno lep ni. Privablja pa neskončno množico turistov, ki se fotografirajo ob njem v najrazličnejših položajih, da je na fotografiji potem videti kot da jim voda pada v roke :-).
V bližini je tudi postajališče ladjic, ki krožijo ob obali in vozijo turiste na ogled Singapurja z vode. Tudi ta vožnja me ni posebej navdušila. Morda tudi zato, ker razlage o zgodovini stavb mimo katerih smo se vozili, zaradi glasnih nekaterih potnikov, skoraj nisem slišala.
Na poti proti hotelu pa sva z Damirjem šla v kitajski četrti iskat še ulično stojnico, ki je prva na svetu dobila Michelinovo zvezdico za odlično kuhinjo. Nisva je več našla na prvotni lokaciji v Hawker centru, ampak jo je lastnik zaradi povečaneg obiska ob podelitvi zvezdice preselil nekaj sto metrov naprej, na Smith street. Spletni blogi so omenjali večurno člakanje na hrano, zato nisva niti razmišjala, da bi šla tja jest, ko pa sva jo našla in videla, da je čisto prazna, sva šla poskusit najbolj znanega piščanca z rižem v sojini omaki. Kakšno razočaranje!! Mrzel riž, hladen piščanec z kožico, ki je videla že boljše čase, sojina omaka površno polita po rižu…res da le za 4 evre, ampak…. Spraševala sva se kako Michelin podeli zvezdice in kako potem preverja ali restavracije res držijo kakovost. Sploh pa je vprašljivo kako se lahko ulična stojnica znajde v isti kategoriji kot ostale restavracije, ki dobijo eno zvezdico z veliko vloženega truda. Singapur slovi kot mesto z največ Michelinovimi zvezdicami na svetu.
