Ko sva se odločala kaj vse si bova ogledala na Tajskem, ni bilo nobenega dvoma, da si bova ogledala tudi sloviti most na reki Kwai, ki je bil navdih za istoimenski film. Tako sva se iz Bangkoka kar s taksijem odpravila proti Kanchanaburiju, kjer sva nameravala ostati dve noči. Po nekaj več kot dveurni vožnji naju je taksi odložil pred recepcijo na prostem v čudovitem parku ob reki Kwai. Damir je že doma našel izjemno dobro ocenjeno namestitev Oriental Kwai Resort, čisto ob reki Kwai, ki jo vodi Nizozemka, ki se je priselila na Tajsko. Ko sva dobila ključe hišice, ki je bila obdana z zelenjem in imela čudovit razgled na reko, sva bila čisto navdušena. Tudi notranjost je bila urejena z največjo skrbnostjo, do zadnje podrobnosti.
Takoj ko sva prispela, sva na recepciji povprašala kako prideva do mostu in priporočali so nama, da najameva čoln, ki naju bo po reki pripeljal do mostu, nazaj pa se lahko vrneva s taksijem. Odlično! Z reke bo čisto poseben pogled na most. Ko smo pluli po mirni reki in je kapitan dodajal plin, da je pokazal kaj zmore njegov čoln, bi najraje zavriskala. Čudovita vožnja je bila! Še prej kot v pol ure se je pred nami že prikazal most.
Gradnjo železniške proge preko Tajske do Burme so začeli Japonci med drugo svetovno vojno, leta 1942, da bi si zagotovili oskrbovalno pot. V rekordnem času so načrtovali in zgradili železniško progo po izjemno težkem terenu in pri tem so morali sodelovati vojni ujetniki iz držav Commonwealtha, nizozemski ujetniki, Američani ter številni domačini ter najeta delovna sila iz okoliških držav. Zaradi težkih delovnih razmer, lakote in bolezni je med gradnjo umrlo več desettisoč ljudi. Na koncu pa so progo zavezniki zbombardirali in promet po njej nikoli ni bil vzpostavljen. Most, ki ga danes obiskujejo ljudje z vsega sveta ni tak, kot je bil v resnici, ohranjeni so le določeni deli.
|
|
|
Od mosta sva se kar peš odpravila še do vojaškega pokopališča in muzeja, ki prikazuje zgodovinsko ozadje gradnje.
Srhljivo je bilo videti kakšen davek je terjala gradnja železniške proge. Koliko življenj je bilo izgubljenih za nesmiseln projekt.
Utrujena in lačna, sva se na poti proti izhodišču ustavila v lokalu ob cesti, kjer sva imela odličen razgled na dogajanje na ulici. Najino pozornost je pritegnila skupina delavcev, ki so popravljali napeljavo. Spraševala sva se, kako se znajdejo v zmešnjavi žic, a očitno so vedeli kaj je treba postoriti. Lestev iz bambusa so prislonili na žice in začeli s popravilom.
Kaj je to varnost pri delu?
Ker se nama ni več dalo pešačiti po vročem soncu, sva si za pot do mostu najela tuk tuk. Pričakovala sva, da se bo tam trlo taksijev, ki bi naju zapeljali do nekaj kilometrov oddaljene namestitve, a jih ni bilo. Malo sva se razgledovala okrog, si ogledala še razstavljeno lokomotivo, potem sva se le dogovorila za prevoz z neke vrste taksijem-kombijem z odprtimi sedeži.
Tajski “taksi”.
Naslednji dan sva malo počivala ob bazenu, šla na masažo in uživala ob reki.
