Prvi dan potovanja po Južni Afriki sva začela s čudovitim razgledom na zaliv Hout Bay in to iz postelje. Hout Bay je majhna ribiška vas blizu Cape Towna, kjer sva najela sobo v zelo lepem penzionu Poseidon guest house. Le nekaj sob ima in prijetno vzdušje je v njem, pa še edina gosta sva in tako deležna vse pozornosti obeh lastnikov Danija in Janija. Penzion je čudovito opremljen, vsaka podrobnost je premišljena, vse je usklajeno z veliko okusa. Točno taki penzioni so mi najbolj všeč.
Ko sva se zjutraj spustila po stopnicah do jedilnice, ki je hkrati dnevna soba in ima tudi prelep razgled na zaliv, sta naju pozdravila prijazna psa lastnikov, ki sta želela vsak svoj delež čohljanja, nato sta se ulegla v bližino in poslušala najin pogovor z Danijem, ki nama je pripravljal zajtrk. Tako kot vse ostalo v penzionu, so bili tudi kosmiči s svežim sadjem in jajca izjemno lepo dekorirani in tudi izjemno okusni.
Že doma sva poiskala lokalno agencijo, da nama je organizirala oglede vsega, kar sva želela videti in doživeti v treh dneh, kolikor sva jih namenila temu delu Južne Afrike. V času interneta je organizacija mala malica. Vse informacije so dostopne takoj, še posebej pa so dragocena mnenja tistih, ki so že bili tam kamor se odpravljaš. Pri organizaciji potovanj je Trip Advisor postala najina nepogrešljiva spletna stran, poleg Booking.com za hotele.
Rt dobre nade je burkal mojo mladostno domišljijo, ko sem si ob branju knjig o ladjah, ki so se z muko prebijale okrog Afrike na poti v Indijo, predstavljala ogromne valove in divje viharje, ki so bili najtežja preizkušnja za mornarje na prehodu iz Atlantskega oceana v Indijski ocean. Tako je bil Cape of good hope (Rt dobre nade) najvišje na »to do« listi na potovanju v Cape Town. Panoramska cesta iz Hout Baya proti rtu je ena izmed najlepših cest kar sva jih imela priložnost videti do sedaj na potovanjih. Usekana je v strmo pobočje hriba, nad butajočimi valovi Atlantika, ki se jezno penijo ko trčijo ob kopno. Na poti proti rtu smo se ustavili v mestecu Simontown, kjer so se na obali pred nekaj leti naselili pingvini. Dež, ki nas je spremljal nekaj kilometrov pred mestecem, je v Simontownu ponehal in kar naenkrat je bilo vse obsijano s soncem, super za obisk majhne ljubke kolonije pingvinov, ki so se zbirali na peščeni obali, da bodo šli na lov za hrano. Oglašali so se s predirljivimi kriki in se niso prav nič menili za človeške opazovalce med njihovimi opravki kot so hranjenje mladičkov, urejanje perja, kopanje lukenj za gnezda, iskanje materiala za gnezda….Tako ljubki so, da se jih komaj nagledaš.
Na poti do rta smo v daljavi videli še čredo največjih antilop-elandov in parček nojev, ki si je iskal hrano čisto ob cesti. In potem se pred nami naenkrat prikaže Rt dobre nade, ki sploh niti malo ni bil podoben rtu kot sem si ga naslikala v svoji domišljiji. Kamnit hrib, ki se strmo spušča v vodo, butajoči valovi, ki se prelamljajo na obali in butajo v rt da se pene dvigujejo visoko v zrak, morje malo dlje od obale pa je videti precej mirno in nič preveč strašljivo.
Zakaj je imel Rt dobre nade tako zlovešč sloves? Najbrž zaradi viharjev, ki so zaradi nestanovitnega vremena tu pogosti, pa zaradi številnih plitvin in skritih podvodnih čeri. Za nameček pa Rt dobre nade niti ni najjužnejša točka afriške celine, ampak je to rt Agulhas, ki leži bolj proti vzhodu. Malo naprej proti vzhodu je Cape Point-rt, na katerem sta dva svetilnika, starejši je na najvišji točki, nekoliko odmaknjen od morja, vendar se je izkazalo, da je previsoko in da ga ladje niso dobro videle in so kljub temu nasedale, zato so kasneje postavili še enega nižje, čisto na koncu klifa, ki zdaj opozarja ladje na bližino nevarne obale.
Nekje med Rtom Agulhas in Rtom dobre nade trčita dva močna tokova, ki oblivata Afriko, mrzli tok iz Antarktike in topli tok iz Indijskega oceana. Morje je zato zelo bogato z ribami, ki so začetek mogočne prehranjevalne verige, katere del so tudi pingvini in tjulni, konča pa se z morskimi psmi.