Vreme je v Cape Townu julija in avgusta, ko je na južni polobli zima, zelo spremenljivo. Piha, oblačno je, velikokrat dežuje, temperature so tam okrog 14 oC . Tako sva računala s tem, da bova v Cape Townu kdaj tudi mokra in da naju bo prepihalo. Pa sva do sedaj imela srečo. Ko je deževalo sva bila ravno v avtu ali kje na suhem, potem je dež zelo hitro ponehal, kot pri nas aprilski nalivi in spet je posijalo sonce.
Zjutraj sva med zajtrkom zaskrbljeno gledala skozi ogromno panoramsko okno proti zalivu Hout Bay. Po hribih so se podili oblaki, vreme ni bilo videti prav nič optimistično. Bo gondola na Table mountain (Mizasto goro) obratovala, bova lahko pogledala na Cape Town z višine 1000 metrov? Table mountain je zaščitni znak Cape Towna, daje mu značilno, na prvi pogled prepoznavno podobo, škoda če nama ne bo uspelo na vrh, se mi je podilo po glavi. Morda bova imela srečo in gondoli ne bosta dva dni zapored stali zaradi slabega vremena.
Vrsta, ki se je vila pred vstopom v stavbo, od koder vozita gondoli na vrh, je bila opogumljajoča in prvi sončni žarki so se prebili skozi oblake že, ko sva bila na poti proti vznožju te mogočne gore, so bili dober znak. V nekaj minutah se je razjasnilo, gondoli sta obratovali in že sva bila na vrhu, kjer sta naju je pozdravila sonce in mrzel, rezek svež visokogorski zrak.
Po odrezanem-mizastem vrhu so urejene razgledne točke, od koder so fantastični pogledi vse nakrog. Dobro se vidi, kako ogromni valovi z vseh strani butajo ob obalo in morje se jezno in prav grozeče peni. Prav lahko si je predstavljati kako so ladje ob slabem vremenu okrog rta zlahka zašle v težave. V okolici je menda ogromno potopljenih ladij, ki so prav na tem območju zašle v težave in nasedle ter se potopile.
Caše Town je prelepo mesto, svetlo, živahno, zelo lepo urejeno, takoj naju je očaralo. Med hitrim ogledom iz avtomobila, na poti do pristanišča nama je bilo pošteno žal, da nimava več časa, da bi ga preživela v njem. Nekatera mesta imajo posebno privlačnost in Cape Town je eno izmed takih mest, ki se ti takoj usedejo v srce. Tako sva ga hitro dala na listo mest, ki jih bova v prihodnosti še obiskala. V Cape Townu nimaš niti najmanjšega občutka da si v Afriki. Prelepe, urejene stavbe, čiste ulice, lepe ceste, nobenega tipično afriškega utripa, kot ga je videti v velemestih kot so Nairobi, Dar Es Saalam ali Harare, pa vendarle je tudi drugačno od evropskih velemest in tudi ne čisto takšno kot so ameriška mesta. Cape Town je nekaj posebnega.
V Južnoafriški republiki sva želela spoznati tudi njihovo polpreteklo zgodovino, ki jo zaznamovala apartheit in izjemna osebnost Nelsona Mandele, zato sva pri načrtovanju potovanja na listo stvari, ki sva jih želela pogledati, dala obisk Robben Islanda, otoka na katerem je sedaj urejen muzej, pred dobrimi dvajsetimi leti pa je tam bil zapor, kamor so zapirali politične zapornike. Nelson Mandela je na otoku preživel kar 18 let od skupno 27 let zapora. Zgodovina otoka je bila vedno povezana z nečim, česar so se želeli ljudje na celini otresti, spraviti izpred oči. Dolga leta so na otok vozili gobavce, da so živeli izolirano od ostalih ljudi, kasneje so na otok vozili ljudji s psihičnimi boleznimi, potem pa je postal eden glavnih in najbolj strogih zaporov v Južni Afriki kjer so imeli posebno strog režim za črnske politične voditelje. Težke usode ljudi, ki so jih zapirali na otoku so, kot bi visele nekje v zraku, vendar je vzdušje kljub temu optimistično. Morda tudi zato, ker so vodiči bivši politični zaporniki in možak, ki je skozi zapor vodil najino skupino, je bil popolnoma brez gneva do oblasti, ki so ga strpale v zapor za pet in pol let. Izpustili so ga, ko so izpustili vse politične zapornike in zapor razpustili. Neverjetno je kako je država v tako kratkem času bila sposobna priznati svoje napake in urediti muzej, ki priča o temačnih časih. Vsi s katerimi sva se pogovarjala v Južnoafriški republiki z neverjetnim spoštovajem govorijo o Nelsonu Mandeli, kot o voditelju, ki ima največ zaslug, da so z mirnimi pogajanji prišli do odprave apartheida.
