Pred odhodom na naslednjo postajo na najinem safariju smo zjutraj, še pred zajtrkom, šli še na kratko vožnjo po bližnji okolici.
Jutro je bilo spet mrzlo, termometer v avtu je kazal komaj 3 stopinje. Kakšna sreča, da ima avto gretje! Ali bo sploh kje kakšna žival, če je tako mraz? Zagotovo so se vse poskrile in se kje stiskajo, sem si mislila, ko smo se odpravili. Kakšna zmota! Živali v divjini so nenehno v gibanju in vsak trenutek se lahko iz povsem mirnega okolja razvije akcija.
Avto je poskakoval po neravni peščeni cesti, napeto smo zrli v pokrajino in z očmi prečesavali travnike prekrite z rumenkasto suho travo in s pogledi poskušali prodreti v grmovje z ostrimi iglicami, ko smo zagledali čredo žiraf. Vse žirafe so nervozno gledale v hrib, stegovale že tako dolge vratove še višje, za nas se niso niti zmenile. Povsem so prenehale jesti in so strmele v nekaj, česar mi iz avtomobila nismo videli.
Le kaj gledajo? Niso bile videti prestrašene, bolj radovedne in malo negotove.
Ko nismo mogli ugotoviti kaj gledajo, smo se odpeljali na bližnjo višjo točko in od daleč videli, da na hribu malo višje ležita dve hijeni. To je bil vzrok za njihovo strmenje! Previdne so bile in opazovale so ali bi hijeni lahko bili nevarni zanje.
Ko smo se vračali proti Urikaarusu, pa zagledamo še čredo vznemirjenih antilop-springbokov. Pogledovali so vzdolž suhe reke, tekali sem in tja, na čelu pa sta bila dva samca, stražarja, ki sta ves čas tekala pred čredo. Od polovice hrbta do zadka se jima je razprla dlaka kot kakšna bela pahljača, ki je opozarjala člane črede pred nevarnostjo. Spet akcija! Kaj je tokrat povzročilo preplah med živalmi?
Kmalu smo zagledali dve ogromni hijeni, ki sta hodili proti nam. Se bo čreda pognala v dir? Čisto pripravljeni so bili, da se poženejo v beg, stražarja sta napeto opazovala hijeni, ki sta prihajali. Obe sta imeli debele trebuhe, polne mesa, bili sta okrvavljeni s krvjo svojega plena, ena od hijen pa je nosila v gobcu debelo kost. Za čredo, ki ju je napeto spremljala s pogledi, se nista niti zmenili. Dantes je po velikosti kosti, ki jo je nosila ena izmed hijen, ocenil, da je bil plen oriks. Za hijene v Kalahariju je značilno, da same lovijo, saj je ostankov plena levov in drugih plenilcev premalo. Le zakaj je ena od hijen nesla veliko kost s seboj? Kaj namerava z njo? Še pred zaključkom razburljivega dneva smo izvedeli tudi to.
Ko smo po zajtrku spakirali in vse naložili v avto, smo se odpeljali še na en krog po okolici Urikaarusa in pod enim od dreves, v bližini luknje z vodo, smo našli trop hijen, ki sta se mu pridružili hijeni, ki smo ju videli zjutraj. In kaj se je zgodilo s kostjo? Eden od mladičkov se je z njo igral, se prekopiceval okrog nje, jo glodal in lizal! Mama mu je z lova prinesla igračko! Odrasle hijene pa so spale.
Ta dan je bil zelo ploden za fotografiranje.
Po naporni vožnji, po zelo slikoviti pokrajini, smo zgodaj popoldne prispeli v Nossob.
Še pred večerjo smo se odpeljali še na kratko vožnjo po okolici in naleteli na dva šakala, ki sta prišla pit vodo.
Pri naslednjem vodnem zajetju pa nas je čakal orel, ki si je prisvojil vodo in se kopal v njej ter pogledoval, na vse strani. Čakali smo, da bo vzletel, pa ja kar stal in čakal.
Ko je Dantes odločil, da moramo nazaj v kamp, saj je naju z Damirjem čakala še večerna vožnja z vodičem za katero sva se prijavila v recepciji, pa avto Dantesu ni hotel več vžgati. Malo je zastokal in popolnoma obnemel. Kaj zdaj? Sredi divjine, kjer je zaradi divjih živali sploh prepovedano hoditi iz avtomobila, mi pa ne moremo vžgati avta! K sreči je do tega zajetja pripeljal še en avto in voznik nam je pomagal vžgati avto s svojim akumulatorjem. Dogodek je seveda pri Dantesu sprožil spomine na podobne dogodke iz svoje triindvajsetletne zgodovine vodiča na safarijih. To kar se je zgodilo nam ni še nič v primerjavi s tem, da je nekoč reševal turista, ki mu motor ni hotel vžgati, v bližini so pa ležali levi 😐 . Iz svojega avta je zlezel na nasprotni strani kot so bili levi, namestil kable za vžig in zagnal motor. Omenil nama je, da bo, ko bo nehal z vodenjem, morda napisal spomine, saj ima takih zgodbic na tone.
Ko se človeku kam mudi, se vedno zgodi še kaj, kar stisko s časom še poveča. Ko smo rešili zadevo z avtom in se hitro odpeljali proti Nossobu, smo na cesti naleteli na osebni avto, ki je obtičal v pesku. Voznik in sopotnica sta nesrečno sedela v avtomobili, katerega kolesa so bila skoraj do karoserije potopljena v sipko mikvko. Če nisi posebno izkušen voznik in imaš poleg tega še navaden osebni avto, je velika verjetnost, da boš na vožnjo po Kalahariju, kjer ceste večinoma niso dobro utrjene, obtičal v drobnem, mivkastem pesku. Dantes je poskusil pomagati vozniku iz peska, a je ta že poklical pomoč in se je za ponuijeno pomoč zahvalil, tako smo lahko nadaljevali pot.
Od večernega safarija z vodičem iz Nossoba sva veliko pričakovala, saj je za ostale obiskovalce vožnja po pol sedmi uri zvečer po parku prepovedana. Poleg tega pelje po poteh, ki niso dovoljene za ostale avtomobila, vendar so živali muhaste in seveda ne čakajo tam kjer bi si jih obiskovalci želeli videti. Razen pikaste sove nismo videli nobene živali, ki bi je že ne videli. Zanimivo je bilo le ko smo po temi svetili v noč in gledali ali bomo videli oči nočnih živali. Osvetlili smo nekaj antilop, šakala, ki je iskal plen, skakajočo veveričko, ostale živali pa so se skrile.