Nov dan v Nossobu je bil pred nami in kot ponavadi smo se odpravili na jutranjo vožnjo po parku, pogledat kaj se dogaja, kje so živali. V jutro nas je pospremila čudovita zora, ki je oblake na obzorju obarvala živo rdeče.
Zrak je bil še rezek od jutranjega hladu, antilope so se že pasle, ptiči so pa še posedali po drevju in razpirali perje, da bi se ogreli. Čisto ob cesti je na drevesu sedela sova, ki nas je opazovala in mežikala s svojimi ogromnimi očmi. Številne ujede, jastrebi, sokoli in orli so z dreves gledali naokrog. Vse je bilo mirno.
Vozili smo se okrog in malo je postajalo že dolgočasno, ko naenkrat naletimo na leva in levinjo, ki sta spala ob robu ceste. Vznemirjenje nam je pognalo kri po žilah in takoj pregnalo jutranjo dremavost. Leva se parita, je takoj poznavalsko omenil Dantes, ko si je ogledal speča leva.
Niti trznila nista, ko smo se pripeljali zraven. Ko je nekaj zaropotalo, je levinja lenobno odprla oči in jih takoj spet zaprla. Levi se prav nič ne vznemirjajo zaradi avtomobilov. Parijo se velikokrat zapored, med enim in drugim parjenjem naj bi minilo 17 minut. Ta dva leva sta glede časa pravila čisto prekršila. Stali smo in stali, ju opazovali, minute so tekle, minil je čas za naslednje parjenje, leva pa nič.
Potem se pripelje še en avto, Dantes se pogovarja z voznikom, ki je bil območni rejndžer za ta del parka. Pogovor je bil zanimiv, zato Dantes kar ni in ni mogel končati pogovora. Rejnžer mu je povedal, da je v okolici Nossoba lev, ki je hudo ranjen in najbrž ne bo preživel in da je leopard nekaj bolan…. in ravno sredi njihovega pogovora sta se začela leva premikati in še preden smo se zavedli, je bilo parjenja že konec.
V razburjenju nisem uspela posneti videa, čeprav sem bila čisto pripravljena. Potem je bilo levoma dovolj in sta odšla v grmovje ob cesti, mi pa naprej, iskat še kakšno živalsko akcijo.
Pri naslednjem vodnem zajetju je bil v vodi orel, vsenaokrog pa so prihajali pit ptički, ki so prhutali naokrog. Prav nič se niso bali orla, ki je potrpežljivo, na eni nogi stal sredi vode. Čakali smo, da bi ga poslikali pri vzletu, a ga nismo dočakali. Trmasto je vztrajal v bazenčku in preizkušal kako dolgo bomo zdržali, pa smo »pametnejši« odnehali.
Med večerjo nas je zmotilo rjovenje levov. Zamolklo so se oglašali vsakih nekaj minut. Ob misli, da so levi nekje v bližini mi je bilo kar malo lažje, ker je bil kamp, kjer smo bivali, ograjen. Ponoči so glasovi divjine veliko bolj strašljivo kot podnevi. Morda pa levi prihajajo pit v vodno zajetje, ki je ob kampu, je omenil Dantes. Kamp je z notranje strani ograje uredil opazovalnico, kjer lahko z varnega mesta obiskovalci tudi ponoči opazujejo osvetljeno zajetje. Tako sva se po večerji z Damirjem odločila, da greva gledat ali bodo levi prišli pit. Takoj ko sonce v Kalahariju zaide, kar je okrog pol sedmih, postane zelo mrzlo, temperature ponoči padejo tudi za trideset stopinj. Tako sva se dobro oblekla, se opremila z vsemi pripomočki za opazovanje, z baterijo, nočno kamero, daljnogledom in sva šla. Komaj sva se dobro usedla na klop v opazovalnici in se začela razgledovat okrog, že se je začelo pri vodi nekaj premikati. Napeto sva opazovala kje bova zagledala leve, no pa niso bili levi, pit sta prišli dve rjavi hijeni. Do sedaj smo videli le navadne, pikaste hijene, ki jih lahko vidiš pogodto, rjave hijene pa so zelo redke in do sedaj jih še nisva videla. So nekoliko manjše od pikastih in majo precej dolgo dlako.
Pravi zadetek je bilo to najino nočno opazovanje. Nekaj časa sva še sedela tam in ko se ni nič več premikalo, sva se odpravila spat. Kar pa je bila napaka, kot sva ugotovila naslednji dan, ko so sledovi stopinj v pesku izdali, da so ponoči prišli do kotanje z vodo tudi levi.