Sredi noči sva se zbudila ker naju je klical Dantes. Kot strela sva se pognala iz postelj, ko sva slišala njegove besede da so spet levi v naši bližini. V tistem trenutku pa sva zaslišala grozljivo rjovenje in sredi travnika že zagledala veličastnega leva z ogromno grivo, kako počasi hodi od kotanje z vodo proti divjini. Kot bi nas z rjovenjem želel obvestiti: »Tukaj sem, poglejte me, vse obvladujem!« Ostale živali pridejo k vodi vedno neslišno, živčno se ozirajo okrog ali jim preti kakšna nevarnost, še hijene, ki so plenilke in zelo močne živali, pogledujejo sem in tja, lev pa kot da je ves svet njegov, z rjovenjem še opozori, da je tam in prav nič živčno ne gleda okrog ampak stopa počasi in ponosno. Zdaj mi je jasno zakaj je lev kralj živali.
Kasneje se je že oddaljeno še enkrat slišalo rjovenje in samec je odšel počivat nekam stran.
Ob petih pa nov alarm. Spet je klical Dantes, tokrat so bili naši včerajšnji obiskovalci, dve levinji z dvema mladima levoma in spet so prišli k Dantesovi ograji. Zvečer je Dantes preventivno novo skledo z vodo, ki jo je pripravil za ptiče, postavil na tla za ograjo, zato je mladi lev, ki mu je griva komaj začela dobro poganjati začudeno s taco tolkel po žičnati ograji, ker ni mogel do sklede, ki je bila na tleh na drugi strani. Potem je začel kopati luknjo, da bi se dokopal do igračke, pa ni šlo. Malo je pogledal okrog in videl lučko v najinem oknu, ko sva ga z Damirjem opazovala in je prišel čisto pod najino okno pogledat kaj se dogaja. Malo je prhnil povohal okrog, drugi levček je malo bolj boječe sodeloval pri vragolijah večjega, se z malo večje oddaljenosti zazrl v najino okno, potem pa sta že klicali mami levinji in levčka sta stekla za njima v noč. Kasneje je Dantes povedal, da je večji od mladičev s prednjima tacama skočil na ograjo in ko je kovinsko zaropotalo, je pogledal ven in iz oči v oči zrl v leva, seveda skozi varno zaprta okna.
Ponoči sta se nam mladiča zdela zelo velika, ko pa smo jih zjutraj, skupaj z mamama srečali na cesti, nekaj kilometrov proč od naših hišic, smo ugotovili, da sploh nista tako velika. Očitno so ponoči živali videti večje.
Nekaj časa je skupinica hodila udobno po cesti, mi pa za njima, dokler se mami nista odločili, da zavijeta na pobočje, med travo in nizko grmovje.
Mladičema se še ni dalo končati jutranje zabave in sta prišla k našemu avtu.
Mali si je podrobno ogledal vse, ki smo ga gledali skozi okno in nekajkrat po mačje zaprhal, malo popraskal po avtu in šel nekajkrat okrog avta. Najbrž je iskal kako bi šel v avto.
Mali je ves čas poskušal posnemati večjega, tudi on se je postavljal da je večji kot je v resnici, nato pa se je odločil, da gre raje za mamama, ki sta se že nestrpno oglašali z vrha vzpetine. Na koncu je tudi večji neugnanec popustil in odšel še on.
Tokrat imava z dogodivščinama z levi res srečo. Toliko nepozabnih srečanj s temi prelepimi živalmi.
Nočno in jutranje “druženje”z levi je zasenčilo običajne fotografiranje. Kljub temu sva poslikala še nekaj drugih, manj atraktivnih živih bitij.
