Najino potovanje po Južni Afriki se počasi izteka. En dan bova preživela še v nacionalnem parku Augrabies. Na poti iz Kalaharija smo se ustavili še v Upingtonu, kjer je doma Dantes, nato pa se odpeljali v še zadnji park. Ob poti proti Augrabies pelje cesta skozi nepregledne nasade vinske trte. Južna Afrika je zelo velika pridelovalka namiznega grozdja, pa tudi grozdja za vino. Vinogradi so vsi izjemno lepo urejeni, nekateri so v celoti pokriti. Zasajajo pa še nove površine, saj je področje ob reki Oranje (Orange river) zelo plodno in z vodo iz reke vinsko trto tudi namakajo.
V Augrabies so največja zanimivost slapovi, vendar je zima sušna, zato niso nič posebnega. Narava v parku pa je izjemno lepa in prizori so fotogenični. Tako fotoaparata tudi tu nista imela počitka.
Vsega lepega je prehitro konec. Tako je tudi najino potovanje pred zaključkom. Iz Augrabies greva v Upington na letališče in z letalom do Johannesburga, od koder imava let preko Dohe domov. Mislila sva, da bo šlo lepo po planu in bova v torek popoldne že doma. Pa se je obrnilo drugače. Seveda takrat še nisva vedela kaj vse naju še čaka v naslednjih urah.
Letalo iz Upingtona je bilo točno in v Johannesburg sva prispela nekaj ur pred odhodom aviona proti Dohi. Ker imava kartici Diners, ki nudita brezplačen obisk nekaterih loungeov na letališčih, sva vmesni čas, ko sva čakala na naslednji let, preživela v loungu Shongololo, ki je na Dinersovem seznamu. Shongololo sva poznala že od lanskega leta, ko sva v njem prav tako preživela nekaj uric. V njem je potnikom na voljo hrana, pijača, udobni fotelji in brezplačni, brezžični internet. Čas v loungu teče vsaj dvakrat če ne celo trikrat hitreje kot v običajni letališki čakalnici, na neudobnih stolih 😀 . Malo pred napovedanim začetkom boardanja sva se odpravila proti letalu. Na vstopni kontroli je bila nenavadna gneča in nenavadno veliko uslužbencev v Quatarjevih uniformah je živčno hodilo sem in tja. Kaj je pa zdaj to? Nisva se še dobro obrnila, nama je že eden od sopotnikov, ki sva ga srečala že pri kontroli prtljage povedal, da je naš let odpovedan. Kakoooo? Letalo, ki bi moralo prileteti iz Avstralije, je imelo tehnične težave in ni poletelo proti Južni Afriki, nam je razložil eden izmed osebja. Kaj pa sedaj?
Moram priznati, da se je Quatarska letalska družba pri urejanju vseh nadaljnjih korakov izjemno dobro izkazala. Obvestili so nas, da nas bodo namestili v hotel in nam do jutra vsem uredili prevoze do naših destinacij. Super, ne bo težav, sva si mislila, nato pa se je Damir spomnil, da najina viza velja le za enkratni vstop v Južno Afriko in ker sva jo preko carine formalno že zapustila, sva ta vstop že izkoristila. Kaj pa sedaj? Na mejnih šalterjih sva povedala za svoj problem in prijazen uslužbenec je poklical svojega šefa kaj naj naredijo. In so nama gladko odobrili še en vstop, kar na meji :-). Nekaj so napisali v potni list, poštempljali in že sva bila na drugi strani, torej spet v Južni Afriki, kjer naju je čakala tudi že najina prtljaga. Potem so nas z avtobusi zvozili v hotel Southern Sun (4 zvezdice!), ki je čisto pri letališču in vsi potniki smo dobili sobe in vso hrano do odhoda naslednji dan.
Pa sva podaljšala počitnice za en dan. Hotel je bil zelo lep, še celo vrt z bazenom je imel, hrana odlična, vse samopostrežno, sobe luksuzne… Naslednje jutro so nas že pred sedmo v recepciji čakali Quatarjevi uslužbenci, ki so vsakemu posebej razložili kako so mu uredili pot naprej. Nama so priskrbeli karte za let s Turkish airways, preko Istanbula v Zagreb. Odpotovala naj bi okrog petih. Potem se je Damir spomnil, da bova imela problem še priti iz Zagreba domov, saj sva za prejšnji dan imela rezerviran GoOpti, ki sva ga morala odpovedati. Hkrati pa se je spomnil, da TUrkish leti iz Istanbula tudi v Ljubljano in bi lahko šla direktno domov. Vrnila sva se k uslužbencu in prosila, če nama lahko zamenjajo let iz Istanbula namesto v Zagreb direktno v Ljubljano. Sploh nisva mogla verjeti, da sva čez slabe pol ure že imela rezerviran nov let in to direktno v Ljubljano! Quatar se je izkazal na celi črti! Super so!
No tako sva se potem okrog šestih vkrcala na letalo za Istanbul, prišla v Istanbul, presedla za Ljubljano, vsa vesela, da sva že skoraj zaključila s potovanjem…. potem pa v Ljubljani še en šok. Najine prtljage ni bilo na traku. Čakava, čakava, še nekaj drugih ljudi čaka, zaskrbljeno pogleduje trak, ki se je že nekaj časa vrtel prazen…Kaj zdaj. Hitro sva se znašla in se prva zapodila do okenca za izgubljeno prtljago. Dala vse podatke o prtljagi in se brez obeh potovalk vrnila domov.
Do sedaj sva dvakrat presedala v Istanbulu in neverjetno a resnično, obakrat so nama tam izgubili najino prtljago! Prvič so nama jo izgubili, ko sva pred nekaj leti potovala v Kenijo in sva sredi noči v Nairobiju, skupaj s še kakšnimi sedemdesetimi potniki gledala v prazen trak, ki se je vrtel, pa na njem ni bilo naše prtljage. Takrat so prtljago za polovico aviona pustili v Istanbulu. Tokrat je bilo drugič. K sreči sva ostala brez prtljage na poti domov.
Naslednji dan je bila pa prtljaga tudi že doma in potovanje se je lahko zaključilo.