Pot od Solitaira do Walwis baya je hitro minila, saj so nas vso pot spremljali lepi prizori, ki se jih kar nismo mogli nagledati. Prvo postajo smo imeli, ko smo prečkali kozorogov povratnik, ki je obeležen s tablo. Kljub temu, da so ceste čisto prazne in ni prometa, smo morali na fotografiranje počakati! Skupina Nemcev pred nami je imela pravi foto session.
Modro nebo, bež pesek in neskončna ravna cesta, to je v Namibiji kar stalnica. Na poti smo prečkali presušeno strugo reke Kuiseb, ki jo obkroža pusto hribovje prav posebnih oblik, ki je bilo med drugo svetovno vojno skrivališče za dva nemška geologa Henna Martina in Hermanna Korna, ki sta se zaradi nasprotovanja vojni skrila v enem najbolj odročnih in neprijaznih delov Namibije. Henno Martin je o tem po vojni napisal knjigo z naslovom Sheltering Desert. Zanimivo bi jo bilo prebrati.
V Walvis Bayu smo že od daleč zagledali množice flamingov, ki so se sklanjali proti morju in v plitki vodi brskali za hrano.
Ko smo stopili iz avta pa temperaturni šok. Iz 40 stopinj prejšnjega dne smo stopili na 22 stopinj Celzija in na močen veter. Kakšna razlika v temperaturah med notranjostjo in obalo! Pa saj ni čudno. Atlantik, ki obliva Namibijo ima samo okrog 11 stopinj in tako kroji vreme njenega zahodnega dela.
Od daleč smo opazovali flaminge. Dve vrsti sta bili, veliki beli in manjši roza barve. Manjši so kot vojaki v vrsti korakali po zalivu, kot da bi imeli pred seboj točno določen cilj, beli pa so nonšalantno potapljali glave v vodo in se niso menili za nič okrog sebe. Ker so bili zelo daleč, nisem mogla izživeti svoje fotografske mrzlice, a nekaj fotografij sem vseeno naredila.
Po kosilu v ribji restavraciji smo se odpeljali naprej v Swakopmund, turistično mesto na zahodni obali Namibije. Ob poti smo občudovali prelepe barve morja, sipin, neba. Namibija je resnično zelo fotogenična.
Swakopmund je zelo priljubljeno letovišče med domačini, pa tudi Nemci imajo menda tam precej počitniških hiš. Skoraj vsi turisti, ki smo jih srečevali na ulici, so govorili nemško. Swakopmund je na nas naredil lep vtis, ulice so za Afriko nenavadno in res izjemno čiste. Nikjer nobenih smeti, vse urejeno, fasade hiš v centru lepe, urejene, arhitektura pa čisto evropska, pravzaprav nemška izpred sto let.
Tudi lodž v katerem smo prespali, Alte Brücke, je bil zelo urejen in vse je funkcioniralo do podrobnosti. Dantes nam je skuhal večerjo, v skladu z nemško tradicijo mesta: nemške klobasice in svinjska rebra na žaru in kislo zelje! Kdo bi si mislil, da bomo sredi vroče Namibije jedli kislo zelje.