Zajtrk ob petih, ob pol šestih odhod proti izhodu iz parka, kjer vas bo čakal vodič, ki vas bo odpeljal v Zimbabve, na ogled Viktorijinih slapov, nas je Dantes že prejšnji večer neusmiljeno soočil z dejstvom, da je pred nami še en dan, ko moramo zjutraj vstati veliko prej kot običajno, ko gremo v službo. Ampak zanimivo, v divjini ni težko vstajati zgodaj. Jutra so čudovita, pa tudi postelja v šotoru ni tako udobna, da bi človek zjutraj z užitkom poležaval. Še preden se je zdanilo, smo že vsi bili pokonci in ob 5:30 smo se že odpeljali. Na vhodu v park nas je čakal Willi z udobnim kombijem in že smo brzeli proti Kasaneju, kjer ima Willi svojo pisarno. Ustavili smo se pred pobarvano hišico in vstopili v njegov urad. Kako nam je s ponosom razkazal svojo pisarno in poziral pred hišico!
Čakala nas je še meja z Zimbabvejem, kjer smo za 50 USD kupili tako imenovano KAZA vizo, ki velja za Zimbabve in Zambijo, saj smo nameravali na zambijsko stran Viktorijinih slapov. Pred tem pa nas je čakal še polet s helikopterjem nad slapovi. V helikopterju smo preživeli najkrajših 13 minut v življenju. Zaradi neverjetno lepega razgleda na slapove iz zraka je čas minil kot blisk. Še preden smo se dobro zavedeli, smo bili že spet na tleh. Polet s helikopterjem nad slapovi je resnično vreden vsakega dolarja.
Načrtovali smo, da bomo slapove raziskali na vse možne načine in zato smo si kupili tudi izlet na Livingstonov otok in kopanje v Devils poolu (hudičevem bazenu). V oktobru in novembru se nivo Zambezija zaradi sušnega obdobja toliko zniža, da je del nad slapovi primeren za namakanje in ogled slapov z vrha, kar je videti prav srhljivo, v resnici pa se počutiš čisto varno. Izpred luksuznega hotela Livingston smo se skupaj z dvema Špancema in dvema Kanadčankama odpeljali s čolnom na otok, kjer sta nas pričakala dva vodiča in nas odpeljala na sam rob slapa, ki grmi 90 m globoko v strugo, ki je nastala, ko se je zemlja razmaknila in pretrgala naravno pot reke Zambezi. Eden izmed vodičev je pazil, da je bilo naše namakanje v Devils Poolu varno, drugi pa je fotografiral in snemal naše poze na robu slapa. Hodil je čisto po robu, da je naredil kar najboljše posnetke, mi pa smo se na njegov ukaz obračali na robu kot kakšne hrenovke na žaru in mahali v kamero. Ha, ha, neverjetno kaj spravi evforija na presunljivem slapu iz resnih, zadržanih popotnikov :-).
Po kopanju nas je čakalo še gurmansko kosilo na otoku. Odlična hrana, pijača in živahen pogovor s sopotniki so bili res odličen zaključek izleta na Livingston Island.
Popoldan smo preživeli na pohodu po pešpoti na drugem robu slapa, na zimbabvejski strani in opazovali, kje smo se dopoldne kopali. Nad slapom so se bočile čudovite mavrice, voda je visoko brizgala v zrak in na nekaterih mestih je dobesedno deževalo.
Willi nas je nato odpeljal do Kasaneja, kjer nas je že čakal Dantes, da smo se odpeljali do našega zadnjega prenočišča pred povratkom v Windhoek, do Senyati safari kampa.
Tudi za našo zadnjo skupno večerjo je pripravil odlične stejke, ki smo jih jedli na terasi s pogledom na vodno kotanjo, kamor so prihajali pit sloni, pa čreda bivolov, pa spet sloni…. tega res nismo pričakovali. Bilo je kot darilo za zaključek potovanja. Naslednji dan se začne že pot proti domu.