Ker sem prejšnjo noč zaradi razburjenja glede povodnih konjev bolj malo spala, sem to noč spala res trdno. Nič nisem slišala, da bi okrog šotora hodile kakšne živali. A ko smo zjutraj gledali sledi, smo ugotavljali, da je veliko novih, globoko v blato pogreznjenih odtisov nog. Tudi to noč so bili na obisku povodni konji.
Zjutraj smo se odpravili gledat kaj se dogaja ob reki in gledali predstavo napajanja slonov. Nepregledna množica jih je prišla na jutranje pitje v reko, le nekaj kilometrov stran od našega kampa. Pravo predstavo so nam naredili. Pa koliko jih je bilo! Kar valili so se iz grmovja, med njimi mnogo mladičkov. Toliko slonov na kupu je res nekaj posebnega videti.
Po pospravljanju šotorov smo se odpravili naprej proti parku Chobe, ki je že v Bocvani. Na poti ven iz Bwabwate pa nam je Milan spet poiskal leve. Tokrat tri samce. Najprej smo videli le enega, potem pa smo zagledali še druga dva. Ležali so v grmovju in nas opazovali.
Končno smo videli tudi pravo levjo grivo!
Prestopili smo mejo, izstopili iz Namibije in vstopili v Bocvano. Slovenci vize za Bocvano ne potrebujemo, na meji je šlo vse gladko. Če odštejemo, da je vsepovsod potrebno izpolnjevati papirje, ki zahtevajo praktično enako vsebino. Ni nam šlo v glavo kaj potem počnejo s temi papirji, ki so izpolnjeni z bolj ali manj nečitljivo pisavo, črke majhne, saj je zelo malo prostora….
Birokracija!
V Ihaho, naš kamp v parku Chobe smo se prebijali po obupno slabi cesti. Ob reki je bila pot malo boljša. Na nepreglednih rumeno zelenih planjavah na meji med Bocvano in Namibijo so se pasle velike črede impal, zeber, drugih antilop, bivolov. Krasen pogled! Upam, da bodo v Afriki za vedno ohranili dovolj prostora za to živalsko raznovrstnost. V Evropi smo to že zdavnaj izgubili.
V kampu smo odklopili prikolico in se podali na vožnjo po parku. Za vztrajnost smo bili bogato nagrajeni, saj nas je le kakšna dva kilometra proč od kampa čakalo krdelo levov. Najprej smo videli le tri, nato pa so začeli prihajati in prihajati, dokler jih ni bilo na kupu kar 18. Med njimi poglavar, star lev z veliko grivo, nekaj mladih levov, ki jim je griva komaj poganjala, veliko levinj in mladičkov, ki so uganjali norčije. Kar nismo se jih mogli nagledati. Poglavar je ležal malo ločeno od ostalih in od časa do časa dvignil glavo, da je pogledal kaj dela njegovo potomstvo. Nihče se ga ni drznil motiti pri počitku. Iz vode je krdelo opazoval povodni konj.
Ker je bila ura že pozna, smo se kmalu morali odpraviti naprej, saj nas je čakalo še postavljanje tabora. Kljub temu smo na poti posneli še nekaj lepih fotografij živali v popoldanskem soncu.
V kampu smo dobili prostor, ki je bil najbolj oddaljen od stavbe s sanitarijami. Ko smo postavili šotore se je že temnilo in ko bi končno lahko šli pod tuš je bila že trda tema. Vsi prepoteni in prašni od poti smo tehtali kakšna je možnost, da bi levi prišli v naš kamp medtem ko bi bili mi na poti proti sanitarijam. Občutek nuje glede tuša je prevladal nad strahom in najprej sva se midva z Damirjem s svetilkami podala na pot do sanitarij, nato pa še Nataša in Milan. Levi se niso prikazali. Sicer pa se živali večinoma izogibajo bližine ljudi, še posebej če je v taboru zakurjen ogenj in gorijo svetilke. Ponoči smo iz velike oddaljenosti slišali oglašanje levov, ki je počasi zamrlo. Odšli so!