Zajtrk imamo ob sedmih, nato pa gremo v vas kjer živijo Himbe, nam je Dantes prejšnji dan predstavil jutranji plan. Vsi štirje smo se prikazali na zajtrku ob uri, skupina kitajskih turistov je že zajtrkovala, vse posode s hrano pa prazne. Pa saj nismo zamudili na zajtrk. Čez nekaj časa so iz kuhinje vendarle prinesli novo pošiljko hrane. Še preden smo se prebili do hrane, so se vsuli Kitajci in nam pred nosom ponovno pobrali vso hrano. Kar z rokami so segali po pečenih jajcih in si jih nalagali na krožnike. V skledi s sadjem so pretipali in pregledali čisto vsak sadež, a na koncu so pobrali tako ali tako vse. Kaj takega pa še nismo videli nikjer! To se je ponovilo še dvakrat, dokler nismo spoznali, da če se ne bomo borili za hrano, je sploh ne bomo dobili. Hrana je kar nekje izginjala, ni bilo videti, da bi jo tako vneto jedli. Nato so si prinesli še termovke in si jih začeli polniti s kavo. No za silo hrane smo si izborili v tem neenakem boju.
Pleme Himba so zelo zanimivo pleme, saj kljub okolici, ki napreduje, se modernizira, ostaja trdno v tradicionalnem načinu življenja. Pred dobrim letom sta se v okolico Khorixasa priselili dve družini, to je dva moška in sedem žensk z otroki in z dvema kozama in so zasnovali svoje naselje. Zgradili so si tradicionalne hiše iz lesenega ogrodja, ki ga zamažejo z iztrebki živali, pomešanimi z zemljo.
Vodič, ki nas je peljal k njim na obisk, nam je povedal nekaj o njihovem načinu življenja, kako se ličijo in mažejo z okro in kozjim maslom ter parfumirajo z dimom dišečega lesa so nam pokazale pa ženske same v eni od koč v katero smo zlezli.
Lahko smo jih fotografirali kolikor smo želeli, vse je bilo vključeno v ceno, ki smo jo plačali vodiču, ki je bil na pol Himba po očetu in na pol Owambo, po mami. To nas je prijetno presenetilo, saj smo slišali, da ponekod želijo vsako fotografijo zaračunati. Na koncu so nam še malo zaplesali, tudi najmlajši, ki še niti hodil ni, je v prahu veselo migal s telescem in mahal z ročicami. Kupili smo nekaj njihovih izdelkov in se poslovili. Sprva malo zadržani so bili na koncu že čisto sproščeni in zelo prijazni. Vsi so se prav z veseljem fotografirali, otroci so hoteli nato še videti svoje fotografije.
Smo pa opazili, da je civilizacija vendarle prišla tudi že do Himb. Na poglavarjevi hiši je bil solarni polnilec za mobitel, eden od otrok pa je nekje med hišami izgubil sandale, imitacijo Crocsov :-).
Nato smo nadaljevali pot proti Etoshi. Vročina je začela pritiskati, nebo je bilo brez oblačka. Čakal nas je safari. Kmalu po vhodu v ta znani nacionalni park smo se ustavili ob prvi kotanji z vodo in šli pogledat ali bomo videli kaj divjih živali. Pričakali so nas sloni in nekaj antilop ter zeber, ki so pili vodo in leno hodili okrog. Številne vodne kotanje v sicer neprijazni pokrajini zadržijo živali, saj jim nudijo vodo, ki je nujno potrebna za življenje.
Na poti do našega lodža, kjer bomo spali smo videli še levjo družino, ki se je pretegovala v senci, nekaj springbokov, ki so se stiskali v senci pod drevesom in za poslastico še črnega nosoroga. Neverjetno! Nosorogi so tako redki, mi pa že na prvi poti po Etoshi vidimo toliko živali in celo nosoroga, ki so tako redki. Obetala se nam je bogata živalska predstava!
Ko smo se namestili v hišici v lodžu Halali, smo kar peš odšli do kotanje, ki je čisto ob meji lodža. Komaj smo se dobro posedli po posebej urejeni varni opazovalnici, že se je začela živalska predstava. K vodi so začele prihajati živali. Najprej je prišla skupina slonov, ki je kar hitro popila vodo in odšla naprej. Ko pijejo sloni, ne sme k vodi nobena druga žival, vsako takoj prepodijo. Ko so sloni odšli, sta pritekla dva šakala, pa zajček, sova, številni ptiči in kar naenkrat se je od nekod prikazala hijena, ki je napeto vohala po zraku, se ozirala okrog in šla proti vodi. Za njo je obotavljajoče prišlo še šest hijen, med njimi ena, ki je močno šepala. Ko so se napile, je prišla spet nova, majhna skupina slonov, nato spet nekaj manjših živali in nato še ena zelo velika skupina slonjih mam z mladički, ki so se igrali, se kobacali sem in tja, pili…. in naenkrat se je iz grmovja pokazal še nosorog, ki se je poskušal prebiti do vode, a ga sloni niso spustili blizu. Odganjali so ga, se zaganjali proti njemu, da je revež krožil okrog vode, a blizu ni mogel. Čeprav velikan, je bil proti slonom popolnoma nemočen. Ko je enkrat kljubovalno obstal in se ni hotel odmakniti, so ga trije sloni začeli potiskati za zadnjico, da je moral oditi proč. Ena od slonic je z rilcem besno odganjala žejnega malega šakala, ki se je želel izmuzniti mimo ogromnih slonov in se prebiti do vode. Tudi on je priznal premoč slonov in se umaknil, dokler niso sloni odšli. Takrat je tudi nosorog lahko prišel do vode in se končno odžejal ter odhlačal nazaj v grmovje.
Kakšna predstava! Ne moreš se naveličati opazovanja živali v njihovem naravnem okolju.