Še pred odhodom naprej v naslednji kamp smo se odpravili še enkrat do vodne kotanje gledat kaj se dogaja ob kotanji čez dan. Tokrat so se prihajale odžejat previdne zebre. Ena zebra je šla v izvidnico. Počasi se je približevala kotanji, obstala za nekaj minut, opazovala okolico, pa spet korak naprej, ko pa so se do kotanje odpravile še impale, je postala bolj pogumna in naenkrat so se iz grmovja pokazale še druge zebre. Živali sob se sproščeno prepuščale užitku pitja vode in odhajale naprej, iskat hrano.





Ure in ure bi lahko opazovali dogajanje ob vodi, a treba je bilo naprej v naslednji kamp, v Namutoni. V Namutoniju smo kampirali. Ker smo prišli relativno zgodaj, smo dobili najlepši prostor za kampiranje pod ogromnim drevesom. Zraven je bila tekoča voda, elektrika in kante za ločevanje odpadkov. Lepo urejeno! Tudi sanitarije so bile solidne, predvsem čiste. Topla voda ves čas, udobno. Prav presenetila me je kakovost kampov v Namibiji. V primerjavi z Bocvano ali Zimbabvejem so bistveno boljši. Hitro in že precej bolj suvereno smo postavili šotore in se odpravili na popoldanski safari-gem drive kot vožnjo po parku imenujejo vodiči. V okolici Namutonija je nekaj vodnih kotanj, ob katerih se vedno kaj dogaja.



Zvečer pa smo odšli še na nočno vožnjo po parku z vodičem iz kampa. V parkih je nočna vožnja vozil prepovedana in vrata kampov in lodžev se zaprejo najkasneje ob sedmi uri zvečer, ob sončnem zahodu. Če je v parku organizirana nočna vožnja pooblaščenih vodičev, potem lahko vidiš dogajanje tudi ponoči. Živali so ponoči namreč zelo aktivne, bistveno bolj kot čez dan, ko je vroče in se mnoge skrijejo v senco.
Ob sedmih zvečer smo se tako skupaj še z dvema Francozoma in dvema Nizozemcema vkrcali v odprto vozilo s tremi vrstami sedežev, vodič je imel v roki rdečo svetilko s katero je v temi iskal živali in na triurni vožnji smo imeli kar precej sreče, saj smo videli dva nosoroga, lisico, dve divji mački, slone, ježevca, velik trop hijen, na koncu pa še mladega leoparda, ki nas je opazoval ob robu ceste. Ko mu je bilo zadosti tega, da ga opazujemo in mu svetimo v oči, se je prestavil na drugo stran ceste, mi pa smo odšli, da ga ne bi preveč vznemirjali.

Tokrat sem tudi prvič videla ježevca z dolgimi bodicami v naravnem okolju, saj so aktivni večinoma ponoči. Tu in tam se najde kakšna njegova bodica, ki jo odvržejo, v živo ga videti v divjini čez dan je pa skoraj nemogoče. Bodice so prav zanimive in zelo lepe in plemena iz njih delajo različne okrasne predmete.