Jutranja vožnja po parku je nekaj najlepšega kar si človek lahko predstavlja. Nežna svetloba jutra, počasno prebujanje narave, lepe živali ki se lenobno pasejo po prostranih ravninah…
Uživali smo v prelepih slikah, ko nam je adrenalin po žilah pognal prizor, ko smo ob kotanji z vodo našli celo levjo družino, z mladički, ki so se veselo igrali in se ruvali med seboj. Mame so poležavale, se vmes odpravile pit in ves čas ponosno opazovale mlade razigrane levčke.
Ko smo se odtrgali od prelepega prizora in se odpeljali naprej pa spet adrenalin, po pusti, čisto neporasli ravnici je proti nam prihajala mišičasta levinja z mladičem. Levi vedno povzročijo pravo vznemirjenje med opazovalci! Ob pogledu na prekrasne živali z mišičastimi telesi te spreleti srh strahu, ki bi ga občutil, če bi se srečal z levom na prostem in hkrati val občudovanja kako ponosno in brez oklevanja se te živali pomikajo na svoji poti. Nobenega oklevanja, oziranja za sovražnikom, prava kraljevska drža!
Ko sta levinja in mali levček ponosno in brez oziranja korakala proti nam, so fotoaparati klikali kot nori.
Prelep prizor je bil. Nič se nista dala motiti na svoji poti. Ko sta prišla do kotanje z vodo, sta se odžejala in šla naprej, kamor sta se pač namenila. Z avtom smo se prestavili na drugo stran, v smeri po kateri sta šla, da smo ju lahko še nekaj časa opazovali, dokler se nista odločila, da bosta v senci drevesa počivala in tam prebila dnevno vročino.
Dantes se je nato odločil, da nas pelje še na 40 km oddaljeno planjavo, kjer se vedno pase zelo veliko živali. Ob cesti do tja je bilo vse prazno, napeto smo strmeli v grmovje in poskušali izslediti kakšno žival, pa nič. Potem se je naenkrat pred nami odprla s posušeno rumenkasto travo porasla planjava in na njej ogromno živali, ki so se mirno pasle in nič jih ni motilo, da je bila trava vsa rumena. Ogromno ptičev je srkalo vodo iz vodne kotanje sredi travnika. Ustavili smo se in uživali v pogledu na čredo. Ko pa smo se hoteli odpraviti naprej, je avto le nekaj zakašljal in ni več vžgal. Dantes je nekajkrat poskusil pognati, pa nič. Motor ni kazal niti najmanjše volje, da bi zarohnel. Malo smo se spogledovali in se spraševali brez besed spraševali, kaj pa zdaj, kaj bomo tu sredi divjine, kako bomo prepričali avto, da vžge. Sredi divjine, nikjer nikogar, mi pa s pokvarjenim avtomobilom! Dantes je mrzlično iskal orodje, da bi zamenjal varovalke…. nič ni pomagalo. Potem je Damir omenil, da so mu morda pri polnjenju rezervoarja, preden smo se odpeljali, v rezervoar natočili kakšne smeti ali kaj drugega. Dantes je hitro pogledal na račun in ugotovil, da so mu zaračunali bencin, avto pa vozi na diesel. V Namibiji ne poznajo sistema kot je v Evropi, ko si natočiš gorivo sam. Vedno ti ga natočijo uslužbenci črpalke in očitno to ni najbolj zanesljiv način, da dobiš pravo gorivo. Uf, kaj pa zdaj! Pa še nedelja je bila! Ko smo stali tam z odprtim pokrovom motorja, je pristopil Namibijec, ki se je pripeljal mimo in se pozanimal zakaj stojimo. Ko je slišal za našo težavo, je takoj ponudil pomoč, da nas s svojim Isuzujem odvleče do kampa.
Kar hitro smo privozili v kamp, kjer se je Dantes takoj lotil izčrpavanja goriva.
Najhujši scenarij, da bi se pokvarila še črpalka za gorivo, se ni zgodil in avto je takoj ko so napolnili rezervoar s pravim gorivom spet začel delati. To je pa Mahindra, se je pohvalil Dantes, ko se je po dveh urah z delujočim avtom pojavil spet pri naših šotorih! Vozili smo se namreč s terencem nam neznane indijske znamke Mahindra. Avto je narejen za indijske razmere, zdrži veliko več kot moderni evropski avtomobili je Dantes razvil svojo teorijo! Dobro se je vse končalo in popoldne smo lahko šli še na eno vožnjo po parku, zvečer pa nam je na žaru spekel stejke, ki jih je obljubljal že odkar smo se srečali v Windhoeku. Dobri so bili, za prste oblizat! Pa tudi priloge, krompir pečen v foliji, korenček s sladkorjem in cimetom ter fižol in še grška solata so bile odlične. Odličen zaključek adrenalinskega dne!
