Zjutraj smo se odpeljali naprej proti parku Bwabwata in se med potjo ustavili v obcestni domačinski trgovinici, kjer so prodajali ocvrte cmočke, nekaj takega kot so naše miške, smo ugotovili da so, ko smo zmazali vsak eno. Kupili smo še nekaj biltonga, to je sušenega govejega mesa. To je kot mesni prigrizek, pakiran v vrečkah. Okusno. Biltong delajo tudi iz divjačinskega mesa.
Ko smo se spet vkrcavali v avto, je Milan opazil, da imamo spet prazno gumo. Uf, še sreča, da je opazil preden smo se odpeljali spet v divjino. Tako smo se obrnili, se odpeljali spet v Divundu, kjer smo mi počakali v lodžu, Dantes pa je šel krpat gumo k lokalnemu vulkanizerju. Teh pa v Afriki res ne manjka. Na vsakem vogalu so, saj so ceste še precej slabe in je očitno veliko potreb po popravilih. Po eni uri je bil Dantes že nazaj in odpeljali smo se v park Bwabwata. Čakalo nas je spet kampiranje v šotorih. S težko naloženo prikolico smo se prebijali po obupno slabi peščeni cesti do kampa. Na vsaki vzpetini je avto težje vlekel v hrib, dokler nismo enkrat dokončno dokončno obtičali. Ni šlo več ne naprej ne nazaj. Kaj pa zdaj? Ni nam preostalo drugega, da smo se malo ozrli naokrog, če kje v bližini preži na nas kakšen lev ali celo leopard, zlezli iz avta in začeli reševalno akcijo. Najprej smo poskusili samo z odstranjevanjem peska pod gumami. Ni šlo! Potem je Dantes spustil pritisk v gumah, da so bolj sploščene in bi imele boljšo lego na pesku. Ni šlo! Potiskali smo in potiskali, avto pa se je pogrezal le še globlje v sipek in zelo vroč pesek.
Nato se je Dantes odločil, odpel prikolico, mi smo ga družno porinili, pa je zvozil breg, nato je zvozil kolesnice in potegnil še prikolico iz peska. Bili smo rešeni! K sreči okrog nas ni bilo nobenih nevarnih živali. So se raje hladile v senčki, medtem ko smo mi sredi najhujše vročine reševali avto.
Končno smo prispeli v kamp, sredi divjine, nič ograjen. Prostor smo dobili čisto ob reki, na resnično prelepem kraju.
En dva tri sta bila šotora postavljena in že smo sedeli na leseni ploščadi in uživali ob pogledu na reko in poslušanju škržatov, žabic in drugih živalic, ki neutrudno pojejo, klikajo in se oglašajo vsaka drugače. Potem pa naenkrat zaslišimo mukanje povodnih konjev. Kar spogledali smo se. Najprej so bili glasovi oddaljeni, nato pa, bolj ko se je večerilo, vedno bližje so se oglašali. Odločili smo se, da bomo večerjo pojedli na ploščadi ob vodi, da bi uživali ob glasovih divjine.
Ko smo ravno pripravljali mizo za večerjo, pa Nataša zagleda debelega hipopotamusa, ki je grizljal travico dva metra od najinega šotora! Malo v strahu, a vendarle radovedno smo zagrabili telefone, kamere, se odmaknili nekaj metrov in ga začeli snemati in fotografirati velikana, ki se je čisto mirno, kot živa kosilnica pomikal čez travnik, mimo nas, ki smo vendarle bili nekoliko v zavetju za velikimi drevesi, proti grmovju na drugi strani jase.
Kakšna predstava! Še polni adrenalina in vtisov smo se posedli za večerjo in živahno razpravljali o naši dogodivščini. Dantes je spekel stejke na žaru, pa zraven krompir v žerjavici in narezal še grško solato. Premlevali smo vtise o tem kako blizu smo bili hipotu, kako smo ga posneli, si ogledovali posnetke, ko naenkrat v travi za nami, tam kamor je prej izginila ta velika mrcina nekaj zašumi in spet je bil tu. Mirno se je še enkrat sprehodil čez celoten travnik.
Malo smo se spogledovali, nato pa smo vendarle zgrabili vsak svoj krožnik in se umaknili nekaj metrov stran, na varno in foto seansa se je ponovila. Če bi ostali za mizo, bi se pomikal le kakšnega pol metra od mize. Čeprav je bila miza na leseni ploščadi nekoliko dvignjena od tal, smo se vendarle raje umaknili. Kaj če bi ga zamikalo malo pogledati navzgor? Hipo se čisto nič ni vznemirjal, ko je s svojim ogromnim gobcem »kosil« travico. Tudi baterija s katero smo ga osvetljevali, ga ni motila. Tu in tam je ošinil s pogledom v našo smer, a ni pokazal ali nas morda vidi. Morda je videl le lučke, ki so svetile z vseh strani. Kar verjeti nismo mogli, da smo bili tako blizu te ogromne živali. Ko je korakal čez travnik, je bil naenkrat čisto pri najinem šotoru. Srhljivo!
Po tej predstavi smo se kar hitro pospravili v šotore, a tudi ponoči ni bilo miru. Hipo je še večkrat prišel mimo. Ko sem enkrat ponoči pogledala skozi mrežasta zaprta vrata šotora, sem videla eno veliko črno gmoto nekaj metrov stran. Nisem bila čisto prepričana ali je hipo ali grm. No zjutraj sem videla, da tam ni rastel noben grm!
Kakšen dan!
Čeprav se sliši nevarno, da se znajdeš tako blizu divjih živali, pa vendarle ni tako, če upoštevaš nekaj pravil. Divje živali večinoma niso napadalne, nikoli ne napadajo brez jasnega vzroka. Če jih ne vznemirjaš, jim ne hodiš na pot, pustijo človeka pri miru. Vsaj te živali v parkih, ki nimajo slabih izkušenj z ljudmi. Ponoči moraš ostati v zaprtem šotoru, ki ga živali vidijo kot veliko gmoto, ki jo obidejo. Ponoči ne smeš hoditi okrog, če pa že, potem nujno z lučjo, s katero posvetiš v okolico in se prepričaš, da ni nikjer kakšne od nevarnih živali, ki bi jo lahko presenetil. Čez dan pogledaš kje hodiš in se počutiš varno. Živali se človeku raje izognejo.
