Dolgo pot proti domu smo začeli s poletom iz majhnega letališča Mpacha na namibijski strani, v kraju Kutima Mulilu. Ko smo prispeli na letališče, je bilo videti čisto zapuščeno. Vrata za vstop v del stavbe za odhode so bila zaprta, nikjer nikogar. Bili smo veliko prezgodnji.
Dantes se je poslovil in se odpravil na skoraj 2000 km dolgo pot domov, mi pa smo se posedli pred vhodom in čakali na odhod aviona. Če bo sploh prišel, glede na to, da je bilo vse tako mirno in nikjer nikogar, smo po tihem razmišljali, ko smo ostali sami. Bolj ko se je bližala ura odhoda, več ljudi je prihajalo na letališče in končno se se vrata odprla in čisto ob vratih je bilo eno mesto za check-in in zraven rentgen za varnostni pregled. Milan je imel s seboj plastenko vode in tokrat se je prvič zgodilo, da varnostnik ni zahteval, da vrže plastenko proč, ampak mu je ukazal, da popije malo vode in ko je Milan vodo pogoltnil, je lahko odšel s plastenko na letalo! Že večkrat smo se spraševali zakaj to ni praksa tudi na drugih letališčih, zdaj pa smo se prepričali, da na nekaterih letališčih resnično uporabijo ta preprosti postopek za ugotavljanje ali gre res za vodo!
Na koncu se nas je nabralo 19 potnikov in tudi letalo je z manjšo zamudo priletelo od nekod. Vkrcali smo se in po malo manj kot dvournem poletu pristali v Windhoeku, na lokalnem letališču Eros, ker bi nas moral počakati taksi Arrebusch Travel lodža. Vsi potniki so že odšli, letališče je izumrlo, mi pa smo še kar čakali, saj nas je naš taksist, namesto na lokalno letališče Eros šel iskat na mednarodno letališče Hosea Kutako, ki je dobre pol ure vožnje oddaljeno od Windhoeka. Proti domu smo imeli let šele naslednji dan, zato smo nekaj popoldanskih uric izkoristili za počitek ob bazenu in za večerjo.
Domov smo potovali z letalsko družbo Qatar preko Dohe, kjer smo morali čakati na naslednje letalo naprej do Benetk kar 8 ur, nato nas je čakal še skoraj šesturni polet do Benetk. Najbolj zoprni del potovanja je pot do destinacije in nato spet pot domov, a tokrat je kljub dolgotrajnim poletom in dolgemu čakanju vse skupaj še kar hitro minilo. Qatarci so svoj sloves dobre letalske družbe ohranili, k znosnosti poti je pripomogel tudi Lounge v Dohi, kjer sva se z Damirjem malo naspala na oblazinjenih sedežih, se zjutraj stuširala in po kavi in manjšemu prigrizku smo nadaljevali pot proti Evropi. V Benetkah nas je pričakala novembrska realnost, oblaki, megla, hlad…Ni kaj, treba se bo privaditi spet na kratek dan, nižje temperature in seveda na običajen ritem življenja.
Potovanje je bilo polno lepih prizorov, na trenutke adrenalinsko, vsekakor pa nepozabno. Vse hvale o lepi deželi, ki smo jih pred odhodom tja slišali od tistih, ki so že bili v Namibiji, so se potrdile. Namibija res naredi vtis, pa seveda Viktorijini slapovi so tudi nepozabni, kljub temu, da sva jih z Damirjem videla že drugič.