V parku Marakele smo bivali ob jezeru, v Thlopi rest campu. Veliki, udobni šotori imajo svojo kopalnico, stranišče in poleg stoji še opremljena kuhinja. Vroča voda, udobne postelje, elektrika, celo mikrovalovna pečica v kuhinji, hladilnik z zamrzovalnikom, so naju res presenetili. V čisti divjini je na voljo vse udobje in to celo v šotoru.
![]() |
![]() |

Prostorna terasa je gledala na jezero in z dveh udobnih stolov sva opazovala rojevanje novega jutra in ugašanje dneva, ko je sonce zašlo in še zadnjič obsijalo okoliške hribe.
V parku smo spet srečali precej nosorogov, ki so bili vsi z rogovi, kar je že redkost, saj jim jih večinoma odrežejo, da niso zanimivi za kriovolovce.
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
Tudi precej slonov nam je prečkalo pot, ko so ob cesti trgali veje s trnastega grmovja in ga žvečili. Prav čudili smo se kako jedo veje s kot igla ostrimi trni, kot da jih sploh ne bi bilo. Kakšne imajo požiralnike, da se jim ne zapičijo v meso?
![]() |
![]() |
Marakele park je znan tudi po koloniji mrhovinarjev, ki gnezdi visoko v gorah in vsako jutro uprizori predstavo, ko jadrajo z gore na vzgonskem vetru ki piha navzgor po pobočjih. Ogromne ptice jadrajo brez da bi mahale s krili. Seveda smo že zgodaj odrinili iz kampa, da smo se pravočasno, po ozki cesti, ki vodi nad prepadom, pripeljali na vrh gore, od koder smo jih lahko opazovali med jadranjem. Cesta do vrha je res ozka, a razgledi z nje so fantastični.
![]() |
![]() |

Ob cesti so nas razveselili tudi klipspringerji, samec in samica z mladičem, ki so prav zavzeto pozirali, dokler se jih z Damirjem nisva naveličala fotografirati.
Dantes nama je pokazal tudi grm s krasnim cvetom-eno od vrst proteje. Južnoafriški vrtnarji jih gojijo in izvažajo v boljše cvetličarne po svetu.
Druga noč v parku Marakele je bila zelo mrzla, prava zimska noč, s popolnoma jasnim nebom, ki sva ga čakala že od doma. Želela sva fotografirati mlečno cesto, ki je v s svetlobo neonesnaženem okolju videti tako jasna, da se zdi kot na dosegu roke. Namestila sva fotoaparat, aktivirala avtomatsko proženje in opazovala zvezde in utrinke na nebu, medtem ko je fotoaparat »delal«.
Uf naju je nazeblo ta večer in hrepeneče sva razmišljala o vročinskem valu v Sloveniji, ki bi naju malo pogrel.
Naslednje jutro je bil čas za odhod naprej v park Mapungubwe.