Jutranje vstajanje v mrzel dan naju na safariju sploh ne moti. V nežni svetlobi jutra so fotografije najlepše, živali pa so zjutraj tudi najbolj dejavne. Tako sva že ob pol sedmih dobila prvo jutranjo kavo in že smo bili na poti proti novim dogodivščinam.
V divjini so sončni vzhodi čisto nekaj posebnega ali pa se mi tako le zdi, saj rojevanje novega dne doma zaradi hitenja čisto spregledam.
V Kalahariju je zelo veliko nojev, ki se sprehajajo po odprtih planjavah in brskajo po tleh, ko pa zagledajo avto, radovedno gledajo kaj se dogaja. Za nas so zanimivi oni, za njih pa mi. Kdo potem koga opazuje?
Največjega navdušenje sta bila tokrat deležna divja lisica (Cape fox) in divja mačka, ki sva ju z Damirjem videla prvič. Lisička nama je pridno pozirala, ko sva vneto pritiskala na sprožilca fotoaparatov.
Koliko živali sva videla ta dan:
Divja mačka na drevesu pa se ni dala veliko motiti pri popoldanskem počitku. Dvignila je glavo, malo preverila ali ji preti kakšna nevarnost in ko je ugotovila, da so spodaj le neki nenevarni ljudje, je spet zaspala.
Ko nekaj časa nismo našli nobene večje živali, sva začela fotografirati ptiče. Koliko različni ptičev se spreletava okrog in kako lepi so! Nekateri živobarvni, drugi bolj pusti, a zaradi svoje velikosti mogočni, vsak je po svoje poseben.
Nato pa naenkrat zagledamo čredo žiraf, ki so se pasle čisto ob cesti, z mladički. Kako elegantno se premikajo in kako vsoko stegujejo svoje vratove, ko med ostrimi iglicami dreves mulijo drobne zelene listke. Ko sva se jih nagledala, jih poslikala z vseh mogočih kotov in smo se odpeljali naprej, smo zagledali prav posebnega ptiča, ki je sredi travnika ponosno stopical in iskal hrano. Črne hlačke, črna perjanica na glavi-secretary bird.
Pri nekaterih ptičih je bila narava res velikodušna. Malo naprej smo videli še enega ptiča, ki na prvi pogled ni tako atraktiven in se imenuje cory bastard.
Potem pa še presenečenje, čisto pri naši hišici nas je pričakala lisička, ki nas je radovedno opazovala iz svoje luknje. Prav nič plašna ni bila in šele ko je bil Damir že čisto pri njej, se je skrila v svoje domovanje.
Dneva in adrenalinskih dogodkov pa še ni bilo konec. Dantes, najin vodič nam je skuhal super večerjo, sočne in kot maslo nežne stejke iz pravega južnoafriškega goveda, pečene na žaru, zelenjavo in krompir. Po večerji smo še posedeli ob kozarcu vina in se pogovarjali, ko naenkrat v soju skoraj polne lune zagledamo ob kotanji z vodo dva repa, ki sta tekla proti vodi. Hijeni! Damir ju uspel celo posneti z nočno kamero. Naenkrat pa zaslišim zvoke živalskega gibanja čisto pod teraso, ki je malo dvignjena nad zemljo. Ozrem se dol in manj kot dva metra nižje je bila ogromna hijena, ki je šla mimo terase, z značilno nekoliko proti tlem spuščeno glavo. Vse tri so se potem odpravile naprej po ravnici, ki je suha struga reke in kmalu izginile izpred oči. Kako vznemirljivo za zaključek dneva. Vsak dan prinese kakšen tak dogodek.