Ko smo se zjutraj odpravljali iz Cape Crossa naprej proti Etoshi je bilo zunaj hladno, megleno in nič kaj obetavno vreme. Avto je požiral kilometre, čakala nas je dolga pot do kraja Khorixas, središča pokrajine Damaraland. Ob poti smo se zapeljali še do enega okostja nasedle ladje, kjer smo našli naplavljen še ostanke kita-kitove kosti.
Cesta proti Khorixasu vodi skozi narodni park Skeleton Coast. Na vhodu v park smo srečali skupinico nesrečnih mladih, ki sta jim na cesti skozi park počili kar dve gumi. Avto so morali pustiti na cesti, mimovozeči avto pa jih je pripeljal do vhoda v park, da so počakali na pomoč. Uf, smo si mislili, tole bo pa še zanimivo in upali, da se kaj takega na cesti skozi park ne bo zgodilo tudi nam. Avto je požiral kilometre, vse je šlo v redu, cesta je bila videti solidna, nobenih večjih kamnov, gladka, razmišljala sem kako se je onim mladim lahko zgodilo, da se jim je guma kar dvakrat predrla, če je cesta tako solidna. Sredi puščave, sredi praktično ničesar nekaj poči tudi na našem avtu. Dantes ustavi, gre pogledat, v trenutku smo obstali na cesti s popolnoma prazno pnevmatiko. Dantes nam je kasneje razložil, da ko urejajo makadamsko cesto, nastanejo zelo ostri podolgovati kosi neke posebne kamnine, ki je ostra kot nož in je glavni vzrok za predrte gume.
“Treba bo zamenjati gumo!”: izjavi Dantes, gre iskat orodje, brska, brska išče, nekaj momlja v brado nato pa le izdavi, da mu tisti, ki je pripravljal avto za na pot očitno ni dal s seboj dvigalke in ključa za odvijanje kolesa. Ojoj! Bili smo sredi najhujše puščave, nikjer ničesar, mimo pa vsake pol ure pripelje kakšen avto. Moški so nato iskali rešitve, z Natašo pa sva ob cesti iskali diamante. Bili smo namreč na območju, kamor ni dovoljen vstop, razen prečkanje po cesti, saj je območje nahajališče diamantov in lastniki seveda ne dovolijo, da bi ljubiteljski iskalci diamantov zmanjševali njihovo bogastvo. Z Natašo sva medtem, ko so moški iskali rešitev kako zamenjati gumo, iskali diamante. Našli sva kar nekaj lepih kamnov, a kaj ko poznava le brušene diamante na nakitu, kako so videti nebrušeni diamanti pa nisva vedeli in sva jih zato zagotovo veliko pustili za druge raziskovalce.
Moški so se medtem lotili krpanja gume. Prvi poskus ni uspel. Kljub gumijastemu čepu, ki ga je Dantes zatlačil v gumo, je ta še vedno spuščala, sicer počasneje kot v začetku, vendarle preveč, da bi lahko nadaljevali pot. Nato je dal še en čep in guma je kot po čudežu tesnila! S kompresorjem so jo napolnili in lahko smo se odpeljali naprej. Prve pol ure vožnje smo gumo ves čas nervozno preverjali, potem pa smo bili že prepričani, da bo držala in smo sproščeno nadaljevali pot.
Megla je izginila, bolj kot smo vozili v notranjost, topleje je postajalo in ko smo se ustavili pri velvičijah, je bilo že vroče. Velvičije so rastline, naj bi bile rože, ki lahko živijo tudi dva tisoč let. Odkril in opisal jih je Slovenec Velbič in jih poimenoval Welwitchia Mirabilis! Prav nenavadno so videti. Nobene posebne miline cvetic ne premorejo. So moške in ženske rastline, ki se med seboj razlikujejo po cvetovih. Uspevajo pa v zelo neprijaznem puščavskem podnebju.
Iz popolne puščave smo počasi prehajali na sicer še vedno kamnito področje, ki pa je bilo vedno bolj pokrito z grmičevjem in drevjem ter suho travo, v Damaraland.
Naslednja naša postaja so bila okamenela drevesa.
Pred več kot 200 milijoni let je velika poplava prinesla ogromne pinije iz srednje Afrike prav do Namibije in drevesa je nato prekril mulj, v celice dreves so penetrirali silicij, magnezij in železov oksid in drevesa so »okamenela«. Ko so jih lokalni kmetje odkrili, so postala vir številnih raziskav in znamenitost za obiskovalce. Debla so videti popolnoma taka kot lesena, a so dejansko kamnine. Vsak košček je zelo težak, bistveno težji kot bi bil les. Med temi debli, ko so še vedno v zemlji in na površje gledajo le deli, veselo rastejo mlade (nekaj desetletij stare velvičije.
Po skoraj desetih urah na poti smo končno prispeli v Khorixas, v lodž I Goatu. Poleg nas je bila v lodžu še skupina Kitajcev in nekaj Francozov.