Zgodnje vstajanje nas je nagradilo s prelepim sončnim vzhodom nad reko. Intenzivne barve so se prelivale po nebu in obarvale oblake. Prekrasen sončni vzhod je bil! V divjini, v šotoru, brez motečih pridobitev civilizacije resnično začutiš naravo in svojo povezanost z njo. V svoji nenehni želji po razvoju smo čisto izgubili stik z naravo. Koliko juter uživamo v sončnem vzhodu in se veselimo prelepih barv, poslušamo oglašanje živali, se veselimo svežine rastlin brez misli na to kaj moramo storiti, kako bomo rešili kakšne probleme….? Popoln odklop!


Magični trenutek rojstva dne je minil in kar hitro smo se napakirali v avto in se podali na vožnjo po parku. Zjutraj so živali še aktivne, nežna sončna svetloba pa je idealna za fotografiranje.






Na poti smo naleteli na trop opic, pavijanov, ki so se veselo podili po suhem deblu. Kako so bili razigrani in koliko podobnosti z ljudmi smo opazili.


Popoldne smo se odpeljali ven iz parka v vas po novo zalogo vode in ledu za pijačo. Ob trgovini so ženske prodajale posušene ribice-kapenta. Ribice imajo domačini za prigrizek. Dantes jih je nekaj kupil in nam jih dal za poskusit. Malo smo oklevali, potem pa se opogumili in vsak eno požvečili. No ja…. Obujali smo spomine na Viktorijino jezero, kjer smo pred leti na potovanju po Keniji in Tanzaniji videli kako te ribice sušijo, na umazanih ponjavah, na prašnih tleh, zraven odurni marabuji, ki čakajo, da bodo izmaknili ribice, ko ljudje ne bodo gledali….Čeprav je bila ribica majhna, je trajalo neskončno dolgo, da sem jo pogoltnila, kar nekam upirala se je, da bi spolzela po grlu :-(. Nihče se ni odločil, da bi pojedel več kot eno ribico. Pesek in luskine so se nam še cel popoldan valjali po ustih. Za ta prave popotnike smo zagotovo prave reve.




Zvečer nas je pri tušu čakala svinja bradavičarka, ki se je plašno pasla po sveže zaliti travici. Ko sem se ji malo približala, se je plaho umaknila, nato pa, ko je ugotovila, da ji ne grozi nobena nevarnost, je spet prišla bliže in se pasla naprej. Lepo.