Zjutraj smo bili pokonci že ob petih. Na sipine v Sossusvlei in v Deadvlei je treba iti zgodaj, ker so takrat najlepše barve in še ni prevroče. Ko smo se vozili proti Sossusvleiu, so se pred nami odpirali res lepi pogledi na ogromne sipine nenavadno žive opečne barve.
Kot dodatni bonus smo ob cesti opazili rjavo hijeno, ki je tekla nekam “po opravkih”.
Ko sva bila z Damirjem predlani v Kalahariju, je nisva uspela videti, tukaj pa nepričakovano že prvi dan!
Oblaki so od časa do časa zakrili sonce in omehčali barve sipin, ki so se spreminjale iz minute v minuto.
Ko smo prispeli do izhodišča za Deadvlei, je bilo nebo jasno in sonce je pripekalo, tako da je bila pot do Dedvleia preko sipin že prava ekspedicija. Vročina nas je na peščeni poti vedno bolj zdelovala, a ko smo se povzpeli na zadnjo vzpetino, se je pred nami odprl prekrasen pogled na belo planjavo med opečnimi sipinami, posuto s posušenimi, več kot tisoč let starimi drevesnimi debli, ki zaradi suhega podnebja niso sprhnela ampak se ohranila taka kot bi se posušila pred kratkim. Ves napor je bil v trenutku pozabljen in fotoaparati so začeli loviti prelepe prizore.
Pri podiranju šotorov in pospravljanju kampa smo bili že precej bolj spretni kot pri postavljanju in okrog poldneva smo že bili na poti proti Solitair-u. Daleč naokoli ničesar, sredi puščave pa ljubek lodž s sobami nanizanimi okrog bazena. Zraven sta še bencinska črpalka in trgovina ter prodajalna peciva, vsenaokrog pa so razbitine avtomobilov, ki dajejo Solitairu prav poseben videz.
Percy Moose McGregor je sredi puščave začel peči domač kruh in pecivo, med drugim jabolčno pito in začel zgodovino Solitaira, kjer se popotniki, ki raziskujejo Namibijo radi ustavijo, da si nakupijo zalog, prenočijo in posladkajo z jabolčno pito. Tudi mi smo jo poskusili in ugotovili, da je evropskega okusa. Pita pač!
Na vratih recepcije je bilo vabilo za obisk zavetišča za geparde v bližini in ogled sončnega zahoda. Pa gremo, smo se odločili in se poleg skupine Francozov vkrcali na tovornjak z dvignjenimi sedeži, ki nas je popeljal po ozkih cestah proti zavetišču, ki je namenjeno raziskavam študentov z univerze, pa tudi zunanjim obiskovalcem. V zavetišču so bile sprva tri samice geparda, nato pa so naenkrat opazili, da je odrasla samica breja in ugotovili, da jo je oplodil gepard iz divjine, ki si je naredil luknjo pod ograjo in samica je dobila še šest mladičev. Trenutno je v zavetišču samica in šest že skoraj odraslih mladičev. Prelepe živali niso bile videti prav srečne. Zavetišče je premajhno in nikjer nimajo prostora, da bi lovile ter trenirale svoje mišice. Upam, da nam uspe videti geparde, ki živijo v naravi. Čeprav je življenje zanje tam težje, so v naravnem okolju zagotovo srečnejše.
Po ogledu teh najhitrejših živali, nas je vodič peljal gledat sončni zahod. Tovornjak je grizel v klanec po kamniti poti, nič ni bilo videti, da nas čaka pogled na sončni zahod, potem pa se je pred nami naenkrat odprl prelep prizor zahajajočega sonca nad zeleno planjavo.
Čakala nas je miza s prigrizki in s pijačo za njo pa vrsta stolov za opazovanje sončnega zahoda. Kakšno presenečenje je bilo to! Tega res nismo pričakovali. Sončni zahod je bil res lep zaključek dneva.