Med vožnjo smo imeli postanek za ogled petroglifov, ki so jih vklesali prvotni naseljenci Amerike in za kopanje v Coloradu. Od nas štirih se je opogumil le Vid, ki je rekel, da take izjemne priložnosti, da bi se kopal v Coloradu, pa res ne misli izpustiti in se je pognal v ledeno vodo, potem pa še bolj hitro prilezel iz nje. A toliko časa je bil v vodi, da smo ta dogodek ovekovečili na fotografiji.
Po pol ure postanka smo plovbo nadaljevali do končne postaje, od koder nas je nazaj do mesteca Page odpeljal avtobus.
Za popoldne smo imeli v načrtu še fotopotep po kanjonu Antelope. Izbrali smo Lower Antelope, ki je manj oblegan in menda tudi bolj primeren za fotografiranje. Vstop v kanjon je izjemno ozek in pri vstopu je videti kot bi ljudi zemlja kar pogoltnila, v notranjosti pa se odpre nezemeljska slika. Z vrha se po čudovith zaobljenih skalah razliva svetloba, ki daje ambientiu skrivnosten pridih. Barve skal dobesedno žarijo. Občutek imaš, kot bi bil v drugem svetu. Česa takega še nikoli nismo doživeli. Ko hodiš po ožinah in ovinkih se pred tabo odpirajo oblike, ki so tako posebne, da jemljejo dih. Fotoaparata sta se skoraj pregrela od vnetega fotografiranja. Ko smo prilezli spet na plano smo bili vsi čisto pod vtisom lepot kanjona. Neva je izjavila, da je bil to vrhunec potovanja do sedaj! K temu je veliko prispeval tudi odličen vodič, indijanec iz plemena Navajo. Njegova družina je lastnik zemljišča na katerem leži kanjon in se preživljajo z vodenjem turistov. Poleg razlage o kanjonu je veliko povedal še o njihovem življenju na tem, pretežno puščavskem ozemlju ter o tem, kako se družina spopada s povodnimi, ko v kanjon, ki je sicer suh, vdre hudourniška voda in morajo nato kanjon spet očistiti in pripraviti za obiskovalce.
Po ogledih smo se utrujeni odpravili nazaj v motel, kjer bomo ostali še eno noč, potem pa gremo naprej proti Las Vegasu.
Prvič odkar smo na potovanju je zjutraj, ko smo vstali, deževalo. Po dveh dneh, ki smo ju preživeli v motelu Super8 v Pageju, smo se odpravili naprej proti naslednjemu nacionalnemu parku Zion. Prepičani smo bili, da dež ne bo dolgotrajen, a smo se zmotili. Tudi ko smo prispeli do Ziona, je dež še vedno zoprno pršel.
V park smo vstopili z vzhoda in pred nami se je odprla spet čisto drugačna pokrajina kot v drugih parkih. Skale so se zaradi dežja mokro svetile.
Po serpentinasti cesti smo se spustili do centra za obiskovalce. Zion je s strani turistov zelo oblegan park, saj smo kljub dežju na ogromnem parkirišču komaj dobili prostor.V centru za obiskovalce smo na oglasni deski videli, da je napoved za cel dan dež, poleg tega pa še svarilo, da je zaradi dežja v ozkih kanjonih nevarnost hudournikov in da ne priporočajo pohodov. Poleg tega so mokre skale spolzke. Tako smo se odločili, da gremo kar naprej proti našemu naslednjemu cilju, Las Vegasu-
Po več kot 200 km poti se je vreme izboljšalo in temperature so se spet povzpele na običajnih 30 oC in več. Sredi puščave se je kot fata morgana prikazalo mesto Las Vegas. Za dve noči smo rezervirali hotel NewYork NewYork, ki je na glavni ulici na Stripu. Hotel je ogromen in ima več kot 3000 sob. Mi imamo sobi v 19. nastropju, s pogledom na Strip. Na strehi ima celo svoj “vlakec smrti”, pred njim pa stoji tudi ogromen kip svobode, ki je simbol New Yorka. Vsak hotel na Stripu ima kakšno posebnost, zanimivo za goste.
Mesto dobesedno vrvi, vsepovsod se nekaj dogaja, ljudi je ogromno. Popoldne smo šli na sprehod po Stripu in si ogledali znameniti vodomet pred hotelom Bellagio, ki ga tolikokrat lahko vidimo v kakšnem filmu, ki se dogaja v Las Vegasu. V velikem bazenu se iz vode dvignejo šobe in ob prijetni glasbi se ples vode začne. Zelo lepa predstava. Glasba je vsakič drugačna, prav tako tudi koreografija vodnih curkov.
Ko smo prišli v hotel, smo seveda morali zaviti še v igralnico. Pravega izleta v Las Vegas brez tega ni. Igralnica v našem hotelu je ogromna, največ je igralnih avtomatov. Izbrali smo take avtomate, ki imajo še klasično ročko ob strani-black jack in jih napolnili vsak z enim dolarjem. Med igranjem smo tudi dobivali in iz enega dolarja prišli največ na 5 dolarjev, a igralna strast nam ni dala miru, dokler nismo vsi izgubili vsak svojega dolarja in šli spat. Nikogar od nas ni zagrabila igralna strast, smo vsi preveč razumsko naravnani in se dobro zavedamo, da ima vedno profit igralnica :-).
dobra ideja, da delite te lepote z nami; ker se lstos odpravljam na podobno pot po ZDA, bi bila izjemno hvaležna za par informacij glede ogleda Antelope kanjona; prosim za vaš email
lps
Vesela sem, da se vam zdi naš blog zanimiv in uporaben pri načrtovanju potovanja. Z veseljem sem vam tudi na razpolago za dodatne informacije. Svoj e-naslov sem vam poslala na vaš gmail naslov.
V marcu se odpravljam na podobno pot in zanima me ravno ta kanjon Amtelope. Kako je z dosegljivostjo, ali je velika gneča, katei del se izplača videti, ali je naporno za dostop (manjše težave imam s kolenom 🙁 ), koliko je vstopnina,..skratka kup vprašanj
Mi smo obiskali Lower Antelope Canyon in za obisk ni bilo gneče. V kanjon vodijo, kolikor se spomnim, določeno število ljudi vsako uro. Mi smo kar počakali na prvo naslednjo skupino. Midva z možem sva kupila posebni karti za fotografe in sva lahko šla v kanjon sama in ostala v njem dve uri, hčerka in njen fant pa sta šla s skupino. Vsi skupaj smo plačali za karte 104 dolarje. Dostop v kanjon ni zahteven, le pri vstopu je precej ozka odprtina. Tla v kanjonu so večinoma ravna, peščena, ponekod so ozki prehodi. Na koncu se je pri izhodu potrebno povzpeti po strmih stopnicah (kakšnih 10 m) na prosto in se vrniti na izhodišče po površju. Midva z možem sva šla po bližnjici po skalah, sicer pa je speljana tudi cesta. Dolžina kanjona je okrog 500 m. Če dežuje ali je napovedan močnejši dež, je kanjon zaprt, saj so pred leti imeli smrtno nesrečo, ker je voda pridrvela v kanjon in se turisti niso imeli kam umakniti in so utonili. Prav tako je zaprt kanjon še kakšen dan po močnejšem deževju, saj ga morajo očistiti.
Če želite še kakšne informacije, sem vam na vaš e-naslov poslala svoj e-naslov.
Pozdrav Maja